Tudi taksisti ne marajo Busha

Pisanje iz Aten moram začeti z letom iz Ljubljane. Zame namreč polet iz Brnika do Grčije ne traja dve uri, temveč izjemno dolgih 7200 sekund. Vem, da je strah pred letenjem nenormalen, vendar je bil takšen tudi remi Arsenala proti Birminghamu v minuli sezoni Premier League, oba dogodka pa sta mi vzela več ur spanja. Topničarji po tekmi, ki bi jo morali dobiti s petimi goli razlike, misel na letenje pa pred poletom. No, da bi bila ironija še večja, je ena izmed mojih dveh sester že vrsto let stevardesa. Druga je učiteljica, nobena od njiju pa na mojo veliko žalost ne navija za Arsenal. Ampak to je že druga zgodba.

Vrnimo se k letenju. Kljub vsemu navihanemu norčevanju družine (vsaj mama je imela nekoč težave z letenjem in tega ni počela), prijateljev in sodelavcev, ki do moje slabosti niso pokazali ravno veliko razumevanja, sem se le spravil na letalo, let pa je nato presenetljivo minil povsem mirno. So me pa nevšečnosti pričakale v Atenah: več kot polurno čakanje na prtljago, stavka taksistov, k slednjemu pa je sledila tudi malce višja cena prevoza. V enourni vožnji z letališča do hotela sem si precej razširil svoja obzorja. Zdaj namreč vem, da povprečen taksist v Atenah navija za AEK, pozna Zlatka Zahoviča in trenutnega reprezentanta Mirnesa Šišića, je razočaran nad letošnjimi predstavami Grčije na evropskem prvenstvu, za razpad Jugoslavije pa krivi Združene države Amerike. Pravzaprav se je Georgeu Bushu mlajšemu včeraj moralo strašno kolcati, kaj je bilo o njem izrečeno, pa si ne upam zapisati na žurnalovo spletno stran. Naj samo rečem, da je bil ameriški predsednik večkrat omenjen s pridevniki, ki se začnejo na črko F. Vožnja je zaradi mojega voznika kar hitro minila, na moje začudenje pa se ni zapletlo niti pri potrditvi moje rezervacije v hotelu.

Sledila je pot do olimpijskega centra OAKA, vendar je bil drugi atenski taksist precej manj zgovoren kot prvi. Sem se pa z užitkom prepustil poslušanju Elvisa Presleyja, ki je pel iz njegovega radia. V Grčiji je očitno Elvis še živ, manj življenja pa so pokazali tisti, ki se ukvarjajo z akreditacijami. Ker na žalost grško ne znam najbolje, sem kar nekaj časa iskal nekoga, ki je mojo angleščino prevedel gospodični na drugi strani mize. Vendar se je vse naposled dobro izšlo, sam pa sem se odpravil v dvorano. Zdaj je na vrsti košarka! Nov dan bo zagotovo prinesel kaj novega, do takrat pa ...