V Vilno po vsaj dve zmagi

Slovenska izbrana vrsta, ki nastopa na evropskem prvenstvu v Litvi, je še vedno na dobri poti do četrtfinala, kar je po mojem mnenju po vseh odpovedih in poškodbah realen domet čete pod vodstvom selektorja Božidarja Maljkovića. A v četrtfinalu odloča ena tekma, presenečenja so možna. Spomnite se Francije z EP pred dvema letoma, ko je dobila kar sedem od osmih tekem na tekmovanju, a osvojila le peto mesto, četrta pa je bila takrat Slovenija, ki je v Varšavi po podaljšku klonila proti Španiji, nato pa še v Katovicah v polfinalu proti Srbiji, za tretje mesto pa jih je premagala Grčija.

Naša reprezentanca je tokrat manj prepričljiva kot na Poljskem 2009, a pri Slovencih je vedno za pričakovati, da se bodo mučili z nekoliko manj uglednimi tekmeci. To je zdaj že tradicija. Morda podzavestno te dvoboje jemljemo preveč zlahka, čeprav vsi zatrjujejo, da temu ni tako. Žal je moje znanje psihologije precej omejeno, da bi znal razložiti takšne reči. Vsekakor smo v predtekmovanju pričakovali lažje delo vsaj z Bolgarijo in Belgijo, vendar se to ni uresničilo. Tudi z nekaj sreče sta obe izbrani vrsti morali priznati premoč Boži in njegovim fantom, s precej muke pa sta padli tudi Ukrajina in Gruzija. Za slednjo mi je žal, da se ni uvrstila naprej, saj je prikazala fantastično borbenost. V nepravem trenutku pa se je pri njej poškodoval Zaza Pachulia, kar je povsem dotolklo Gruzijce.

Upajmo, da včerajšnji nesrečni in tudi nespretni poraz v zadnji sekundi tekme z Rusijo ne bo dotolkel Slovenije. Igralci so prepričani, da se to ne bo zgodilo, tudi sam verjamem v to. Slovenija ima zaradi številnih presenečenj v skupini C tudi v drugem delu nekoliko lažje tekmece na papirju. A papir sam ni še nikoli stopil na parket in zmagal! Vseeno sem mnenja, da so košarkarji v zeleno-belih dresih kakovostnejši od Fincev in Makedoncev, pa tudi Grki niso več reprezentanca izpred dveh let. Dve zmagi na teh treh tekmah že prinašata četrtfinale, nato pa bi bilo že neumno iskati ugodnejšega tekmeca.

V drugi skupini drugega dela se namreč za štiri mesta borijo Španija, Litva, Turčija ter Francija, Srbija in Nemčija. Med osmerico najboljših bodo iz te skupine napredovale same vrhunske ekipe, tako da lahkega tekmeca Slovenci v četrtfinalu ne morejo pričakovati. Do takrat bodo morali slovenski košarkarji, ki so za tekmece neugodni, ker lahko vsako noč eksplodira kdo drug, popraviti nekaj reči v svoji igri. Na prvih tekmah je šepala predvsem igra na consko obrambo, proti Rusiji pa so Slovenci v ključnih trenutkih dovolili tekmecu preveč napadalnih skokov. Na večini tekem izgubljamo tudi preveč žog. Selektor Maljković bi moral kot izkušeni maček, za kakšnega velja, na to odreagirati. Če mu bo uspelo, bodo pokazale naslednje tekme, časa za napake pa je vse manj. 

Kot je na tem tekmovanju izjavil že selektor Rusov David Blatt, je prvenstvo sicer pokazalo, da ni nič zagotovljenega. En dan si lahko najboljši na svetu, že naslednji dan pa si povsem na dnu. Za primer je izpostavil Špance, ki so razbili Litvo, nato pa pokleknili proti Turkom. Je pač tako, da lahko skoraj vsak premaga vsakega. Zakaj ne bi tega v četrtfinalu storila Slovenija? Z velikimi igramo dobro. Naj bo tako še naprej.