"Ključni sta motivacija in osredotočenost. Poglejte mladeniča, ki je zaljubljen v dekle; ko se zjutraj prebudi, bi zanj storil vse. Prav to je tista osredotočenost, ki jo potrebujete," o uspešnem delu meni Željko Obradović, ki je na Gospodarski zbornici Slovenije predaval slovenskim menedžerjem.
Ekipno delo
"Če je glava z mislimi drugje, je težko delati kakovostno. Na treningih včasih zahtevam le direktne podaje, kdo pa vrže žogo ob tla. Verjetno zato, ker ni motiviran za trening. Tega lahko takoj zaustavite in igralca prosite, naj bo pozoren, lahko pa celotno ekipo kaznujete s kondicijskim treningom. Naj ga preostali košarkarji sprašujejo, zakaj morajo teči zaradi njega," je razložil trener, ki je v svoji karieri osvojil kar osem evropskih naslovov, in pristavil: "Vsi moji uspehi so prišli s timskim delom. Ne bi mi uspelo, če ne bi imel dobrih sodelavcev in igralcev."
Najprej drugi
Nadaljeval je z besedami, ki jih po mnenju številnih slovenski menedžerji (pre)redko upoštevajo: "Nikoli nisem vzel plače, če je niso dobili moji sodelavci ali igralci. V Partizanu sem eno sezono delal celo brez plačila, zaradi finančnih težav pa so igralci dobili tudi moje premije."
Prva trenerska sezona
In kako se spomni svojih trenerskih začetkov? "Vsekakor nisem bil tako dober igralec kot Jure Zdovc, s katerim sva bila v reprezentanci. Zato sem vseskozi želel postati tudi trener. Po prihodu s priprav jugoslovanske reprezentance me je nekočpoklical legendarni Dragan Kićanović in mi to vlogo ponudil pri Partizanu. Odločitev sem sprejel čez noč, in ko sem jo zjutraj sporočil ženi, je menila, da sem zvrnil kakšen kozarček preveč. Nato sem imel začetniško srečo in v prvi sezoni s Partizanom osvojil evropski naslov.”
Na trenersko obdobje pri črno-belih ga vežejo lepi spomini, še zlasti na evropski naslov, ki ga je s košem v zadnjih trenutkih tekme po priigral Saša Djordjević. "Bili smo najmlajša ekipa, ki je kdajkoli osvojila naslov evropskih prvakov; šest mojih košarkarjev do tiste sezone na primer še nikoli ni zapustilo svoje države. Zaradi mednarodnih sankcij smo igral v Fuenlabradi blizu Madrida. Igralcem sem dejal, da morajo takoj navdušiti gledalce. To jim je tudi uspelo. Na koncu je v španskih medijih nastala velika zgodba iz tega, saj so ljudje v Fuenlabradi za nas navijali tudi takrat, ko smo se merili z ostalimi španskimi ekipami. Na dprti trening je nekoč prišlo 3.500 ljudi, ki so Predragu Daniloviću, ta je praznoval rojstni dan, prinesli tudi torto. Šlo je za poseben odnos," se izjemne sezone spominja nekdanji organizator igre, ki je celotno predavanje popestril s številnimi zanimivimi anekdotami.
Španija ga je šokirala
"Kljub temu da sem osvojil evropski naslov, sem se zavedal, da ne vem vsega. Veliko sta mi pri mojem delu zato pomagala profesor Aca Nikolić in Dušan Ivković, zaradi težke finančne situacije pa sem nato zapustil Beograd. Pri prestopu v Španijo mi je veliko pomagal sedanji selektor Slovenije Božidar Maljković. Boža je vedel, kako potekajo reči v Španiji," je o selitvi k katalonskemu klubu Joventut dejal Obradović. V Badaloni so ga čakale številne spremembe. "Poleg tega da nisem obvladal jezika, so bili v Španiji precej manj vajeni delati na treningih. To je bil zame prvi šok, drugi pa je bil, da nismo imeli nikakršnih priprav naprimer v hribih, kjer se lahko zgradi tudi ekipni duh. Kljub temu sem uvedel normalni način dela. Po enem izmed običajnih treningov je do mene pristopil predsednik kluba in me vprašal ali sem jezen in ali zato kaznujem igralce. Nisem bil tudi navajen, da so igralci ob kosilih mirno spili kakšen kozarec vina ali pivo," je o navajanju na takratno novo življenje dejal Obradović in dodal: "Bilo pa je tudi nekaj pozitivnih reči. V prvi sezoni smo igrali proti Barceloni in to tekmo smo si vsi želeli dobiti, a smo izgubili. A zvečer smo že prijetno praznovali rojstni dan. To je bila zame velika šola. V Beogradu si ob porazu Partizana nisem upal stopiti na ulico, zdelo se mi je, da vsi s prstom kažejo name. Tu sem uvidel, da je življenje sestavljeno iz zmag, a tudi porazov. Treba je gledati le naprej, na naslednjo tekmo, prejšnji dvoboj pa čim prej pozabiti." Tudi z Joventutom je sicer osvojil evropsko lovoriko: "Na final fouru smo bili popolni outsider. Zdelo se mi je, da z dodatnimi treningi ne bo nič možno doseči, zato sem igralce poskušal predvsem razbremeniti. Pred tekmo z Barcelono, ki smo jo tako ali tako dobro poznali, smo tako odšli v živalski vrt, tudi pred finalom sem jih peljal na podoben ogled."
Do avtoritete z znanjem
Izjemni strokovnjak ima nasvet tudi za vse mlade trenerje: "Avtoriteto si ustvariš predvsem z znanjem. Ko sem postal trener, prve tri mesece nisem spal, pripravljal sem se na vsak trening. Menil sem, da bom izgubil službo, če me bo kateri od igralcev na treningu kaj vprašal, jaz pa na to ne bom imel odgovora." In največja napaka, ki jo lahko stori trener? "Da si avtoriteto gradi na mlajših košarkarjih. Številni se ne upajo soočiti z zvezdniki. Sam sem pri Partizanu, če nista trenirala po mojem okusu, najprej opozoril Sašo Đorđevića in Predraga Danilovića. To si potem zapomnijo tudi mlajši.”
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri kraljevem klubu iz Madrida. "Tekali smo po notranji strani nogometnega igrišča, okoli njega pa so tekli gospodje stari okoli 50 let. Nekaj je bilo hudo narobe, saj so bili hitrejši od nas. In v tistem trenutku si je Arvydas Sabonis med tekom nadel sončna očala. Po treningu sem ga poklical na stran in mu "lepo" razložil, naj tega ne počne. Sabonis, ki je zame sicer eden izmed najinteligentnejših igralcev, je imel sicer dobro opravičilo za počasen tek, saj je imel veliko težav s poškodbami nog. Zato sem ga naprosil naj ne hodi več na takšne treninge. Poslal sem ga v bazen, kjer pa znajo biti treningi še precej težji," je eno izmed anekdot končal srbski strokovnjak.
Svaka čast najbolši trener!