Preberite še ...

Dnevnik iz Aten: 1. del Dnevnik iz Aten: 2. del Dnevnik iz Aten: 3. del

Tretji dan mojega delovnega obiska v Atenah se je prvič končal z izletom na lepše. Prijazni organizatorji so za novinarje uredili manjšo zabavo, kjer si se lahko pogovarjal še o čem drugem kot o košarki. No, vsaj namen je bil verjetno takšen.

Sem pa ob obisku tega malce bolj prestižnega lokala, kar sicer meni ponavadi ne odgovarja, spoznal, da sem se motil v svojem mnenju o Grkinjah. Moram priznati, da mi zmeraj bolj postajajo všeč. Ampak seveda ne toliko, da bi doma katera morala skrbeti za moje početje. Sem samo gledal.

Žur se je končal ob pol dveh zjutraj, malce neverjetno pa je, da smo ga med prvimi zapustili tudi vsi slovenski novinarji. Dokaz za to, da zadeva ni bila naporna, je tudi ta, da sem tudi tokrat ujel že prvi avtobus do olimpijske dvorane. Tokrat sem imel celo družbo: dva Italijana in Brazilko. Čakalo me je tudi prijetno presenečenje. Po dnevu težav z brezžičnim dostopom do spleta in navajanjem na grške tipkovnice s čudnimi znaki na njih, je wireless v press centru znova oživel. Vsa ta grška učinkovitost na trenutke prav preseneča.

Slovenski navijači so dvorano Oaka polnili že med tekmo Hrvaška : Kanada. © Reuters

Ob vstopu v dvorano me je razveselil tudi pogled na številne slovenske navijače, ki so že na tekmi med Hrvaško in Kanado dodobra napolnili tribune, med omenjenim dvobojem pa jih je prihajalo še več. Vsi so bili prešerno razpoloženi in kazalo je na pravo slovensko slavje. Le kdo bi si mislil, da se bo čez tri ure vse tako klavrno končalo. Sam sem med tekmo iz minute v minuto manj verjel kaj se dogaja na parketu, po zadnjem pisku pa sem bil popolnoma na tleh. Še bolj razočarani so bili slovenski košarkarji, ki kar niso mogli verjeti kaj se jim je zgodilo. Vseeno so bili zelo korektni do težakov iz medijev, sam bi verjetno ravnal drugače.

Žal se nam ti porazi v odločilnih tekmah vseskozi dogajajo, pod Pipanovim vodstvom, tudi prej je bilo podobno, pa so naši košarkarji izgubili z Nemčijo (v Beogradu), s Turčijo (na Japonskem) in z Grki (v Španiji). Če ne bi bilo žalostno, bi bilo že smešno. Starejši in bolj izkušenejši kolegi so me potolažili, da se bom s časom navadil tudi na takšne stvari. Je pa Pipan izbrano vrsto popeljal korak dalje, saj so se naši reprezentanti šele pod njegovo taktirko na največjih tekmovanjih začeli uvrščati v četrtfinala.  Življenje pa gre seveda dalje. Tudi delo. Kljub izpadu naših.