Ko se dirkač boji, da bo bruhal

Clermont Ferrand (Francija)
Krajša, hitrejša, brez izletnih con, še bolj zavita in ožja kot stari Nürburgring. Steza, speljana okoli ugaslega vulkana v osrednji Franciji. Clermont Ferrand oziroma dirkališče Cherade. Jochen Rindt je leta 1969 dejal, da mu je pošteno slabo, ko dirka po tej stezi, in je tako uporabljal odprto čelado (če bi slučajno bruhal). Gostila je le štiri dirke formule 1, in sicer v sezonah 1965, 1969, 1970 in 1972. Na zadnji dirki se je na stezo vsul plaz kamenja. Posledično je zaradi predrtih pnevmatik deset dirkačev odstopilo, Helmut Marko (danes svetovalec pri Red Bullu) pa je bil prisiljen v konec kariere. Večji kamen je odletel izpod dirkalnika Emersona Fittipaldija, Marka zadel v glavo in ga skoraj oslepil. Po tem dogodku se je VN Francije preselila na novozgrajeno dirkališče Paul Ricard, v Ferrandu, ki je rojstni kraj Michelina, pa so konec 80. zgradili krajšo in varnejšo stezo.

Stari Interlagos (Brazilija)
Interlagos, kot ga poznamo od leta 1990 naprej, je zanimiva in dokaj varna steza in tako nekaj povsem drugega kot Interlagos iz 70. let. Takrat je bil kot kombinacija ovalnega dirkališča in notranje klasične steze. Imel je štiri dolge ravnine in štiri zelo hitre zavoje. Na delu proge so dirkači plin do konca pritiskali kar 20 sekund. Poleg tega je bil asfalt zelo neraven oziroma z veliko grbinami, aerodinamika oziroma oprijem formul s tlemi pa zelo majhna. Zaradi tega je bilo to eno bolj nevarnih dirkališč. Zaradi okoliških favel za gospoda Bernieja Ecclestona Interlagos ni bil dovolj ugledna lokacija za formulo 1 in tako se je VN Brazilije v 80. letih preselila na Jacarepaguo v Rio de Janeiro. 15 milijonov dolarjev vredna obnova in sprememba steze v Interlagosu je leta 1990 pomenila vrnitev dirke med dve jezeri.

Österreichring (Avstrija)
Staro dirkališče na gričih pri Zeltwegu na avstrijskem Štajerskem je šlo v zgodovino kot eno najbolj privlačnih. Vzponi in spusti, dolge ravnine ter neverjetno hitri zavoji. To je bila prava dirkaška steza. A tudi ta je imela majhne izletne cone, poleg tega pa še ozke bokse in tako je veljala za še eno od nevarnejših. Najhujši je bil 180-stopinjski Boschkurve. Bil je zelo hiter in ni dopuščal napake, saj je bila na zunanji strani zavoja ograda. V 18 letih dirkanja (od 1970 do 1987) je terjal eno smrtno žrtev – leta 1975 je na treningu trčil in umrl Mark Donohue. V 90. so dirkališče podrli in zgradili novo, krajše in varnejše. To je formulo 1 gostilo do leta 2003. Prizorišče številnih nepozabnih dirk je danes gradbišče. Potem ko so leta 2004 podrli bokse in tribune, je lastnik Red Bull več let zbiral partnerje in sredstva za prenovo. Morda bo objekt letos vendarle dokončan, a od starega ostaja le ime.

Bremgarten (Švica)
Ni tako znan kot Nürburgring in Clermont Ferrand, a to je še eno od tistih cestnih/gozdnih dirkališč. Ni imel niti ene prave ravnine, le vrsto hitrih zavojev, ki so se nato sestavili v dobrih sedem kilometrov dolgo progo. Ko je ta steza pri Bernu leta 1934 gostila prvo dirko, je že terjala prvo smrtno žrtev (Hugh Hamilton). Leta 1948 je tu umrl še eden od predvojnih junakov dirkaških stez Achille Varzi. Nič manj ni bilo dirkališče nevarno za motocikliste, ki so prav tako tu dirkali v 30. in 40. letih. Zadnjič je Bremgarten VN Švice gostil leta 1954, ko je zmagal Juan Manuel Fangio. Ko se je leta 1955 v Le Mansu zgodila ena najbolj tragičnih dirkaških nesreč (dirkač Mercedesa Pierre Levegh je zletel med gledalce, mrtvih je bilo prek sto ljudi in vsaj še toliko ranjenih), so švicarske oblasti prepovedale dirkanje in od takrat v Švici ni več dirk. Na prostor dirkališča se je danes razširilo mesto.

Pescara (Italija)
Najdaljša (26 kilometrov) in morda najnevarnejša steza v zgodovini formule 1 je povezovala Pescaro, Monte Silvano in Capelle. Med Capellom in Montesilvanom je bila ena sama ravnina, nič drugače ni bilo med Montesilvanom in Pescaro, medtem ko je bil del med Pescaro in Capellom nor poligon po gričih Abruzza. Tam se je dirkalo od leta 1926 pa do začetka 60. let, ko so stezo dokončno zaprli. Bila je preprosto prenevarna. V prvenstvu formule 1 je bila tam dirka le leta 1957, pred 200 tisoč gledalci pa je zmagal Stirling Moss. "To je bila fantastična dirka. To je bilo pravo dirkanje," se je 40 let kasneje v knjigi The Last Road Race spominjal Moss.