Šport
7109 ogledov

Na EuroBasketu naredili več fotografij z njim kot Dragićem in Dončićem

Slovenija:Španija Anže Petkovšek
Aleksander Javornik sodi med najbolj prepoznavne slovenske navijače. Ustanovil je tudi navijaški klub, kjer so dobrodošli vsi, ki radi stiskajo pesti za slovenske športnike.

Verjetno ste eden najbolj prepoznavnih navijačev v Sloveniji.
O tem sploh nisem razmišljal. Vedno razmišljam le o dobri tekmi, o tem, da naša reprezentanca igra dobro. In o dobri klapi ob igrišču, da se imamo lepo, fajn. V to so vključene tudi turistične zadeve, da si ogledamo tudi kakšno mesto in njegovo okolico. Želimo iz vsega izvleči čim več, da vse skupaj za vedno ostane v spominu.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv
Ljudje pa vseeno pristopijo do vas, se fotografirajo ...
Res je, ljudje radi pristopijo. Sem družaben človek, zato tudi nikogar ne zavrnem. To je ljudem še bolj všeč. Zakaj pa ne? Sem pač takšen, da ne želim ljudi razočarati.

Kje vse ste že podpirali slovenske športnike?
Že dolgo hodim po raznih prvenstvih. Prej sem bil del ostalih navijačev, nato pa mi je čez noč kliknilo, da bi lahko naredil iz tega tudi kakšno zgodbo. To je prineslo, da sem edini na svetu začel delati kopije pokalov, najbolj pa je prišel do izraza pokal za naslov evropskih prvakov v košarki, ko so se moje sanje, moja vera v to, da bomo nekoč evropski prvaki in da bomo osvojili pokal, uresničila. To je bila pika na i moje zgodbe.

Kako je bilo doživeti ta uspeh v Istanbulu?
V Turčiji je bila morda celo manjša evforija kot v Sloveniji. Bili smo zelo veseli. Na dan finala sem ob dveh popoldne, ko smo imeli v Istanbulu navijači zbor in je prišlo pet, šest tisoč Slovencev, šele občutil za kakšno evforijo gre doma. Bilo je polno navijanja, polno energije, v Turčiji in že prej na Finskem nismo imeli občutek, da je tako noro. Zame je bilo sicer zelo naporno, opravil sem ogromno, vsaj okoli 1000 'selfiejev'. Pokal sem pred samo tekmo v rokah držal že vsaj tri, štiri ure. Vsakdo se je želel fotografirati z mano, seveda nikogar nisem zavrnil. Bilo pa je naporno. A ob takšnem veselju, energiji res ne moreš nikogar odbiti. Še danes mi ni jasno, kako sem zdržal. Že če bi samo pet ur v zrak držal roke, bi bilo naporno, tako pa ... Ob vsej tej posebni energiji sem padel v nek film in na koncu ugotoviš, da si ob takšnih občutkih sposoben precej več, kot si mislil.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

V finalu ste bili v družbi z Dončićevo družino.
Na koncu smo že bili klapa, saj smo se družili že od Helsinkov naprej. So krasni ljudje in smo se seveda ujeli. Skupaj smo bodrili reprezentanco, bili smo glasni, na Finskem se je to še bolj poznalo, ker nas je bilo malo. Vedeli smo, da če smo na kupu, da se nas bolj sliši, zato smo se družili in nismo bili razmetani po tribunah. Gre za krasno družino, je odprta, vesela, skromna in bil je užitek se družiti s takšnimi ljudmi.

Kakšne so bile vaše misli ob koncu finala?
Trideset sekund do konca sem pomislil, da smo prvaki, a sem vseeno ostajal previden zaradi tiste izkušnje z Grki, ko smo leta 2007 na EP v četrtfinalu zapravili že dobljen dvoboj. Zaradi tega sem bil manj evforičen, nasmeh na obrazu pa je bil nato iz sekunde v sekundo večji. Bilo je sicer težko, saj smo na koncu tekme ostali brez obeh najboljših, brez Gorana Dragića in Luke Dončića, ampak so ostali pokazali svoj karakter. Vsi so bili izjemno motivirani, trener, strokovni štab, igralci in tako se ni poznala nobena odsotnost.

Kaj pa po zadnjem pisku sirene?
Želel sem kar ostati v dvorani. V tistem veselju bi za vedno ostal v njej. Takšen občutek si želiš kar obdržati v času, želiš, da bi vse trajalo v neskončnost. Je bilo pa tudi nadaljevanje izjemno. Kasneje smo košarkarje pričakali, prišli so nas pozdravit v tiste lokale, kjer smo bili zbrani. Vsi smo bili veseli. Igralci so mi za nekaj časa podarili kolajno, da sem se lahko fotografiral tudi z zlato kolajno okoli vratu. Kasneje me je Goran Dragić povabil tudi na avtobus, ko so bili na poti v hotel, in sem se lahko z njimi fotografiral, kar mi je bilo zelo v čast. Vsaj za trenutek sem bil del ekipe, kar mravljinci so mi šli po koži.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

Spomini so torej izjemni.
Še zdaj, ko se spomnim na to ... Tudi zaradi tega še vedno s pokalom hodim na vse tekme. Smo evropski prvaki in to bomo vse do leta 2021. Lepih spominov ne smeš kar zavreči, pravzaprav jih je treba obujati in se jih spominjati tudi takrat, ko vse ne gre po načrtih.

Tako je, vsaj kar se košarkarske izbrane vrste tiče, tudi zdaj. Le nekaj mesecev po največjem dosežku slovenskega športa je vprašljiv nastop na SP. Kako kot velik navijač vidite sedanji položaj?
Pozna se, da ni bilo nekaj glavnih igralcev. Vidi se predvsem, da če pod košem ni Gašperja Vidmarja, da smo zelo oslabljeni. Neka kemija ni več prišla do izraza, o tem bi verjetno kdo drug vedel več kot jaz. Ob teh porazih je mogoče prišel trenutek, da se nekoliko spremeni ekipa in se res doda mlade, ki bi se lahko kalili in napredovali. Tako bi morda čez par let spet lahko naskakovali velik rezultat na večjem tekmovanju.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv
Vas moti, da si v Sloveniji tekme reprezentance velikokrat ogledamo le ob uspehih? Po prvem porazu je navijačev na naslednjem dvoboju občutno manj.
Res je tako, da bi vsi prišli, ko je uspeh, ko ga ni, pa je navijačev precej manj. Smo očitno pač takšen narod. Tisti, ki imamo radi košarko, pridemo vedno, vemo, da nas v težkih trenutkih igralci morda še bolj potrebujejo. Res je drugače, če ni polna dvorana, a navijali smo po najboljših močeh. Tisti, ki radi navijamo, ki verjamemo v zmage, ki želimo v težkih trenutkih tudi pomagati, zagotovo ne bomo zapustili izbrane vrste.

Od kdaj hodite na velika tekmovanja?
Redno hodimo nekako od leta 2010.

SP v nogometu v Južni Afriki?
Ne, žal mi je, da nisem šel. Malce predolga pot je bila, veliko je bilo govora, tudi v medijih, da gre za nevarno državo. Iz enakega razloga sem izpustil tudi olimpijske igre v Braziliji. Rad se počutim varnega, če že grem nekam. Morda tudi ni bilo prave klape v tistem trenutku.

Koliko denarja ste porabili za potovanja, vstopnice ...?
Ne bi znal odgovoriti. Ponosen sem na to, da imam zdaj že dve leti ob strani pokrovitelje. Predvsem Fužinar, ker opravljam službo, mi stoji ob strani. Dovolijo mi, da sem večkrat odsoten od dela. Veseli me, da šport vidijo kot zdravo stvar za življenje.

Koliko vas je na primer stalo zadnje EP v košarki?
V Turčiji nisem zapravil veliko. Moram povedati, da so me ljudje vseskozi častili, čeprav mi je že bilo nerodno. Huje je bilo v Helsinkih. Tam moraš imeti res veliko denarnico, če želiš piti v gostilni, pivo je tam tudi od 15 do 25 evrov. Manj nas je bilo in smo v bistvu bolj zdravo živeli, namesto tega, da bi se družili v gostilni, smo se pa podružili na kakšnem sprehodu. Kar ni škodilo, nekaj smo storili za telo. Včasih paše nekoliko drugačna priprava na tekme.

Kaj pa hoteli, potovanje?
To so mi plačali pokrovitelji. Za košarko sta bila to Fužinar in Kompas. Slednji mi je omogočil odhod na drugi del v Turčijo, prvi pa pot na Finsko. Drugače bi bil strošek res velik zame.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv
Kako pridete do pokalov?
Imam res sposobne, vrhunske izdelovalce. To sta modelarstvo Hohler d.o.o. Tepanje in Spekter iz Lužnice pri Žalcu, ki skrbi za originalne barve pokalov. Na začetku sem imel pokale težke skoraj pet kilogramov, narejeni so bili iz stiroporja. Zaradi tega sem imel kar nekaj težav. Že pri vhodu, ker me s tako težkim predmetom niso radi spustili v dvorano, težko pa je bilo pokal tudi vseskozi imeti v rokah med tekmo. Še zlasti z dvignjenimi rokami. Pri podjetju Grafoline iz Zreč poskrbijo, da so na pokalu slovenske zastave in originalni napisi, ki se drugače nahajajo na njem. Za EuroBasket je bil pokal iz stiroporja, za rokomet in naslednje športe pa mi delajo iz lesa, iz topola. Zanimivo, da je ta les lažji od stiropora, tega nisem vedel. So mački, mojstri tega, kar počnejo.

Člana Kluba Slovenskih navijačev sta tudi judoist Rok Drakšič in najuspešnejši slovenski atlet Primož Kozmus.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv
Pokale plačate?
Ne, donirajo mi jih. Imam srečo, da sodelujem z izjemnimi ljudmi. Zdaj smo odprli tudi klub navijačev Slovenije, na facebooku imamo preko pet tisoč ljudi v skupini. Na to sem zelo ponosen. V roku manj kot enega leta nas je podprlo toliko ljudi, ali pa so se nam pridružili. Pomeni, da Slovenci imamo šport radi, radi ga pogledamo, beremo o njem ... Po EuroBasketu sem dobil veliko mnenj na FB, da bi bilo treba odpreti klub, da bi se mnogi radi včlanili. Razmišljal sem o tem, na koncu pa se odločil predvsem zaradi tega, ker sem opazil, da imajo slovenski navijači na tekmah v različnih barvah nogometne, rokometne, košarkarske drese in dejal sem si, zakaj ne bi bile barve bolj enotne. To je cilj, ki mi še ostaja. Poskušam narediti revolucijo, da bi imeli na tribunah nek univerzalni dres, da bi imeli brave za vse športe. Zato smo začeli delati posebne navijaške majice. Cilj je tudi to, da bi bilo še več navijačev, več druženja. Navijači so pomemben del vsake tekme tudi za igralce, več kot nas je, bolj smo glasni, še bolj motiviramo naše športnike. Mislim, da smo lahko šesti igralec zunaj igrišča, ali pa 12. pri nogometu.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

So bili stiki s košarkarji tudi po prvenstvu?
Nekih osebnih stikov pe EP nisem imel. Fantje so sicer vsi odprti, zlahka sem komuniciral z njimi med tekmovanjem. Pri košarki imajo to lepo navado, da te pridejo na prost dan pozdravit. Vsak se lahko z njimi pogovori, se fotografira, nekaj takšnega pogrešam tudi pri ostalih športih. S tem igralci pokažejo neko spoštovanje do navijačev.

Omenili ste košarko, nogomet, rokomet, kaj še spremljate? Hokej na primer ...
Za hokej so  me vseskozi prepričevali in mi govorili, da je to najboljša igra za gledati v živo. Prvič sem bil v Minsku, kjer so si risi z zmago na kvalifikacijskem turnirju zagotovili nastop na olimpijskih igrah. Res jih je bilo užitek gledati. Hokej je res orava igra za spremljati v živo. Zdaj bom vseskozi hodil na tekme. Doslej še nisem bil na odbojki, letos bom šel prvič. Spremljal sem jih sicer že na domačih tekmah, a se velikega tekmovanja še nisem udeležil.

Bili ste tudi na olimpijskih igrah v Južni Koreji.
Najlepše je bilo, da smo prišli v zimsko idilo. Imeli smo prave snežne razmere. Spali smo v Seulu, kjer je bilo manj mrzlo. Prve dni je bilo res pasje mrzlo in vetrovno, kar veliko tekem je bilo tudi prestavljenih. V Seulu, ki je ogromno mesto, z okoli 30 milijonov ljudi, je bilo manj vetra, stopinje so bile pet do sedem stopinj višje kot na olimpijskih prizoriščih. Logistika je bila odlična, z novim vlakom, ki je vozil tudi s 300 km/h, pa si bil v eni uri na tekmovališčih. Bilo je super, bilo je veselo, domačini so bili zelo prijazni, odprti. Res je, da ni bilo toliko tujih navijačev. Bil sem na biatlonu, v slovenski hiši smo praznovali kolajno Jakova Faka, lahko sem se fotografiral z njim. Imel sem tudi edini kopije kolajn, narejene so bile popolno in ko sem si jo nadel okoli vratu so Korejci mislili, da sem dobitnik odličja. Želeli so se slikati z mano. Poskušal sem jim dopovedati, da gre za kopijo, a mi niso verjeli in so me spraševali v katerem športu sem jo osvojil. Sem malce starejši, a jih tudi to ni prepričalo v nasprotno. Podpis jakova Faka imam zdaj tudi na svoji kolajni. To je en velik in lep spomin. Škoda, da nisem bil na tekmi Žana Koširja v deskanju, sem ga pa počakal na letališču in se je na bron podpisal na eno. Zlata je ostala nepodpisana. Škoda!

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

Koliko vas je odpotovalo na korejski polotok?
Odšla je skupina 50 ljudi v okviru našega navijaškega kluba. Imeli smo dve osebi, ki sta nam urejali logistične reči, začeli sta že februarja leto pred zimskimi olimpijskimi igrami. Spali smo v dveh hotelih, v enem nas je bilo 34, v drugem 16. Nastanitev ni bila draga, meni pa je bil znova sponzor Fužinar ter Sendvičarna. Vse skupaj je prišlo malce čez 1.100 evrov všteto z vlakom. V skupini smo bili različni ljudje, od pravnikov naprej. Bili smo pomešani, a vsi enaki. To je tudi prednost druženja ob športu.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv
Psa ste poskusili?
Želeli smo poskusiti, a ga v boljših restavracijah vsaj za časa iger ni bilo. Želeli smo ga poskusiti v boljši restavraciji, saj se nismo želeli okužiti. Ni ga bilo na jedilniku. Izgleda, da so jih v tem času umaknili z njih.

Katera so naslednja tekmovanja, ki jih nameravate obiskati?
Zdaj je na vrsti svetovno prvenstvo v odbojki. Mišljen je bil še odhod na rokomet, ki pa ga zdaj ne bo, ker se Slovenija nanj ni uvrstila. Želja je ogled smuka v Kitzbühlu, rad bi si ogledal to formulo 1 na snegu.

Doma si potem verjetno ogledate vse zimske tekme svetovnih pokalov?
V Planici zadnja tri leta nisem bil. V petek in nedeljo nisem našel časa, sobota pa mi ne 'potegne'. V soboto je polovica takšnih ljudi, ki sploh ne ve, zakaj je tam. Rad imam, da si lahko normalno ogledam nekaj športa, žal je v soboto v Planici precej drugačen 'folk' kot v petek ali nedeljo. To je nek planiški praznik.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

Očitno spremljate precej športov. Kateri so morda vaši lokalni klubi?
Ker sem doma iz Žalca, sem v nogometu navijač Celja. Kot Štajerc navijam tudi za Maribor, navijam tudi za Olimpijo ... Vedno sem ponosen na slovenske uspehe v Evropi. Bil sem na tekmi Maribora, bil sem na tekmi Olimpije, v tem pogledu sem nekako nevtralen, ker sem v sredini. Sem tudi velik pristaš celjskega rokometnega kluba.

"Pri majicah smo želeli poudariti pozitivnost, sprejemanje ostalih navijačev. Na sprednji in zadnji strani majice sta tako roki, ki ponazarjata objem."

Kako se lahko navijači včlanijo v navijaški klub?
Lahko nam pošljejo kakšno vprašanje na FB, na Klub navijačev Slovenije - Slovenia Top Fans, ali pa kar na Aleksander Javornik. Še delamo na strategiji, trenutno se pogovarjamo še z NZS, ker je na nogometu ponavadi veliko število ljudi. Da v čim večjem številu podpremo tudi nogomet, da tudi tam navijamo skupaj. Želimo, da so navijači prijazni, kulturni in se radi podružijo tudi z navijači iz drugih držav.

Aleksander Javornik | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.