Jaz sem veliko dirkal in malo zaslužil, zdaj kolesarji manj dirkajo in veliko več zaslužijo. Eddy Merckx

Kolesarji so že začeli tekmovati. Nekateri, med drugim tudi Matej Mugerli , nastopajo na dirki Po Baskiji , drugi so, na čelu z Borutom Božičem , na krajši turneji po belgijsko-francoskih enodnevnih klasikah. Slovenci smo bili na dirki Po Flandriji priča izjemnemu uspehu mladega   Simona Špilaka, ki je kljub 21 letom na zahtevni progi, polni nepredvidljivih pasti, premagal številne odlične in predvsem precej bolj izkušene kolesarje, kot so Tom Boonen , Fabian Cancellara in Leif Hoste . Ker se bližajo še tri enodnevne klasične dirke, kmalu pa bo na sporedu tudi slovita dirka Po Italiji , je prav, da vam predstavimo kolesarja, ki je na vseh teh preizkušnjah v preteklosti že zmagal. To ni nihče drug kot sloviti Belgijec Eddy Merckx .

Ljudje z "drugega planeta": Lance Armstrong, Miguel Indurain in Eddy Merckx © AFP

Moštva, za katera je vozil

1966–1967: Peugeot-BP 1968–1970: Faema 1971–1976: Molteni 1977: Fiat 1978: C&A

Eduard Louis Joseph Merckx , bolj znan pod imenom Eddy Merckx, se je rodil 17. junija 1945 v Meensel-Kiezegemu , s kolesarstvom pa se je začel ukvarjati leta 1961. Med najboljšimi je vztrajal kar 12 let, od tega je deset let prepričljivo kraljeval na kolesarskem vrhu. V svoji profesionalni karieri je dosegel skoraj vse, kar se v kolesarstvu sploh lahko doseže. Med drugim je postavil kar precej mejnikov, ki se jim poznejše generacije še zdaleč niso približale in se jim očitno marsikatera še dolgo ne bo. Prav zato ni čudno, da ga imajo vsi za enega od najboljših, če ne celo za najboljšega kolesarja 20. stoletja in s tem seveda tudi za najboljšega vseh časov.

Dirko Po Franciji je dobil kar petkrat, prav tako dirko Po Italiji. © AFP

Mnogi ga še danes poznajo pod vzdevkom Kanibal , ki si ga je prislužil z nepopustljivimi vožnjami in neizmerno željo po zmagi. Vedno, čeprav je imel na primer skupno zmago na dirki že zagotovljeno, je želel dobiti tudi sleherno etapo. Tekmecem ni puščal niti drobtinic, kot je to v svojih najboljših letih počel slavni Miguel Indurain .

Postavil je nedosegljiva merila
Merckx je leta 1964 postal svetovni prvak v amaterski konkurenci in že naslednje leto je prestopil v profesionalno moštvo Peugeot cycling team . V prvi sezoni se je šele spoznaval z novim okoljem, v drugi pa je že zablestel, saj je kot 20-letni kolesar dobil pomladansko klasiko od Milana do Sanrema . Od tega trenutka naprej je šla njegova kariera samo še navzgor, saj je prej omenjeno dirko dobil kar sedemkrat, kar vse do danes ni uspelo še nobenemu. V karieri je poleg 28 zmag na različnih enodnevnih klasikah – dvakrat je zmagal na dirki Po Lombardiji , dirki Po Flandriji in dirki Amstel Gold Race , trikrat je dobil Pariz-Roubaix , Gent-Wevelgem in Valonsko puščico , petkrat pa Liege-Bastogne-Liege – kar petkrat dobil dirko vseh dirk Tour de France . Temu je dodal še pet zmag v skupnem seštevku na italijanskem Giru in eno na španski Vuelti .

Eddy Merckx je potočil kar precej solz, potem ko je izvedel, da so ga zaradi domnevnega jemanja nedovoljenih poživil tik pred koncem dirke Po Italiji diskvalificirali. © AFP

Aktivni "upokojenec"

Eddy Merckx se je poskusil kot  komentator in selektor belgijske reprezentance. Izdeluje pa tudi svoja kolesa.

Ne smemo pa pozabiti niti na tri naslove svetovnega prvaka. Če bi naštevali samo njegove dosežke, potem bi lahko cel prispevek samo naštevali številke, saj je v karieri zmagal kar na 525 dirkah. To pa je številka, ki je v sodobnem kolesarstvu zagotovo še dolgo ne bo nihče presegel, saj se mu je v zadnjih letih še najbolj približal sprinter Mario Cipollini s 191 zmagami. V nadaljevanju boste med drugim spoznali tudi nekoliko slabšo plat belgijskega šampiona, ki dokazuje, da je bil tudi Merckx samo človek, čeprav se je v njegovih časih zdelo, kot da prihaja z drugega planeta.

Oče in sin. Oba kolesarja. V ospredju je Axel Merckx, sin precej bolj slavnega Eddyja. © AFP

Zaradi dopinga diskvalificiran z že dobljenega Gira
Na veliki tritedenski kolesarski dirki je prvič nastopil leta 1967, in sicer na italijanskem krogu, kjer je dobil prvo etapo, dirko pa končal na skupnem devetem mestu. Ob koncu te sezone, po kateri se je pridružil ekipi Faema , je v Heerlenu osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka od skupno treh. Naslednjo sezono je že dobil svoj prvi Pariz-Roubaix, pozneje pa je postal tudi prvi Belgijec, ki je dobil dirko Po Italiji.

Že naslednje leto pa je sledil šok. Po zmagi v Sanremu in na dirki Po Flandriji je vse kazalo, da bo ubranil tudi zmago na dirki Po Italiji. Vendar pa je zgolj tri dni pred prihodom v Milano izbruhnila neverjetna novica. Merckxa so "vrgli" s praktično že dobljenega Gira, saj naj bi padel na dopinškem testu. Belgijec je pred novinarji planil v jok in razlagal, da ni mogoče, da bi jemal nedovoljene amfetamine. Poudaril je, da inšpektorji sploh niso naredili dodatne kontrole, ki bi potrdila njegove besede. Vendar ni nič pomagalo, saj je moral nesojeni zmagovalec predčasno domov. Belgijski princ je takoj poslal letalo, s katerim se je Merckx vrnil v domovino, kjer se je v miru pripravil na prvi nastop na največji dirki, na Tour de Franceu.

Tako se je Merckx (v sredini) veselil tretje zmage na Touru, ki si jo je privozil tudi po zaslugi grdega padca Španca Luisa Ocane. © AFP

Einstein na kolesu

Einstein na kolesu, kot so ga poimenovali nekateri, se je s Caludine Acou poročil leta 1967. Skupaj imata hčerko Sabrino in sina Axla, ki se je letos kolesarsko upokojil.

Francozi so ga sovražili
Belgijec ni izgubljal časa in se takoj vrnil med najboljše. Popolno maščevanje mu je uspelo že na dirki Po Franciji, kjer je osvojil zeleno (najboljši po točkah), pikčasto (najboljši hribolazec) in rumeno (zmagovalec) majico. Poleg tega je bil tudi najboljši mladi kolesar, vendar takrat bele majice še niso podeljevali. Kanibal je postal narodni heroj, njegova priljubljenost pa se je z uspehi le še povečevala. Leta 1971 se je v Franciji prvič srečal z enakovrednim tekmecem Špancem Luisom Ocano , ki je bil na poti do zmage, ko je na enem od spustov grdo padel. Zaradi poškodb je moral odstopiti in Merckx je tako slavil še tretjič.

Tako se je Merckx veselil še pete zmage na francoski pentlji. © AFP

Leta 1972 je v Franciji slavil še četrtič, pete zaporedne zmage pa ni naskakoval. Razlog? Ker bi s peto zmago izenačil rekorden dosežek Jacquesa Anquetila , so ga francoski navijači dobesedno sovražili in organizatorji so Merckxa prosili, naj na njihovi prireditvi ne nastopi. Belgijski šampion je ta nasvet tudi upošteval in je svojo jezo stresel na dirki Po Španiji , ki jo je prepričljivo dobil.

Z zlomljeno čeljustjo med najboljšimi
Leta 1974 je še petič dobil italijanski krog, tokrat z zgolj 12 sekundami pred Gianbattisto Baronchellijem in 33 sekundami pred Felicejem Gimondijem. Vajo je ponovil še na francoski pentlji. Že naslednje leto je v Franciji naskakoval šesto zmago, vendar je bil tokrat žrtev francoskega navijača, ki ga je močno udaril v trebuh. Pozneje se je Merckx zapletel z danskim kolesarjem Olejem Ritterjem in si pri padcu zlomil čeljust. Kljub temu je dirko nadaljeval in jo končal na končnem drugem mestu, čeprav v nadaljevanju ni mogel niti normalno jesti, kaj šele dirkati. Svojo nadvse uspešno kariero je končal pri 33 letih, leta 1978.

Leta 1996 mu je belgijski kralj podelil častni naziv baron, leta 2000 pa je bil Merckx razglašen za belgijskega športnika stoletja. © AFP

Časovni stroj ...

Zgodovina OI: Višje, hitreje močneje Monika Seleš: Z vrha jo je spravil nož Puskasova ubijalska levica Ben Johnson: Rekorder, grešnik, žrtev Wilt Chamberlain: Legenda v vseh pogledih

Za las "ubežal" smrti
Kljub vsej slavi se je tudi Merckx soočil s kruto usodo številnih kolesarjev. Na eni od ekshibicijskih dirk ob koncu sezone 1969 sta tik pred njim padla motorist in kolesar Fernand Wambst . Wambst je zaradi posledic padca umrl, medtem ko je Merckx nezavesten in krvaveč iz glave obležal na progi. Dobil je številne poškodbe; med drugim pretres možganov in poškodbo vretenca, premaknila pa se mu je tudi medenica. V intervjujih je dejal, da je vse odtlej čutil bolečine pri vožnji v vzponih. Kljub temu pa je šele po tej poškodbi dosegel večino svojih zmag. Upravičeno se lahko vprašamo, kaj vse bi lahko še dosegel, če ne bi čutil teh bolečin in če se ne bi upokojil že pri za kolesarje rosnih 33 letih?