Brazilci na Euru

Ob poplavi brazilskih nogometašev v Evropi (po nekaterih podatkih trenutno na stari celini nastopa kar 700 Brazilcev – op.a) ne čudi, da ima Brazilija svoje predstavnika tudi na evropskem prazniku nogometa. V Avstriji in Švici je tako prisotnih kar pet igralcev iz največje izvoznice nogometašev na svetu, ob tem pa bi lahko prišteli še enega, če se "Hrvat" Eduardo da Silva ne bi tako nesrečno poškodoval februarja na srečanju angleškega prvenstva med Arsenalom in Birminghamom. Prav vsi so v Evropo zašli kot anonimneži, ki ob poplavi odličnih nogometašev v domačem prvenstvu nikoli niso prišli do pravega izraza. Včasih največje evropske reprezentance niso niti razmišljale o tem, da bi njihove državne barve branili "tujci", a novodobna nogometna realnost je stare predpostavke preprosto pometla pod prag. Le kako bi si drugače razlagali dejstvo, da danes tudi Španija ob celi kopici odličnih igralcev sredine igrišča mesto v začetni enajsterici zaupa Brazilcu? Pa da bo slej ko prej tudi za enega od najbolj ponosnih nogometnih narodov na svetu, Italijo, zaigral Brazilec? Govora je seveda o odličnem Amauriju, ki je letos poleti prevzel italijansko državljanstvo, podpisal za Juventus in je po mnenju številnih bodoči partner Luce Tonija v konici napada azzurrov. Oglejmo si torej, kateri igralci sestavljajo pester brazilski kontingent na Euru 2008.

Deco (Portugalska)
Rojen kot Anderson Luis de Souza, danes svetovni nogometni javnosti bolj poznan kot Deco. V Evropo je pri 20 letih prispel kot nihče, danes je po mnenju številnih eden od najboljših vezistov na svetu. Leta 2003 je sprejel portugalski potni list in odtlej je njegova kariera vzletela v višave. Leto kasneje je s Portom osvojil Ligo prvakov, čez dve leti je uspeh ponovil z Barcelono, v prihodnji sezoni pa bo najverjetneje tretji pohod na evropski Olimp naskakoval pri Interju oziroma Chelseaju. Za Portugalsko je odigral 55 tekem in zabil pet zadetkov – enega od teh tudi na letošnjem evropskem prvenstvu. Nedvomno najbolj znani "evropski" Brazilec.

Danes tudi v Brazilji ni veliko boljših branilcev od Pepeja. © Reuters

Pepe (Portugalska)
Če je Deco najbolj znani evropski Brazilec, je Pepe najdražji. Pred začetkom letošnje sezone je prestopil v Real iz Madrida za astronomskih 30 milijonov evrov, Španci pa so visoko odškodnino zagovarjali s tezo, da je Pepe eden od najbolj nadarjenih branilcev na svetu. Začetno posmehovanje se je kaj kmalu končalo. Pepe je bil eden najboljših igralcev Reala v španskem prvenstvu, avgusta lani pa je prejel tudi portugalsko državljanstvo in bil ob hudi poškodbi Jorgeja Andradeja nemudoma premeščen v začetno enajsterico portugalske izbrane vrste. Tako kot Deco (pa tudi Jardel in Liedson in številni ostali) je na Portugalsko prispel pri rosnih 18 letih in svoji drugi domovini pustil neizbrisen pečat. Ljubi Portugalsko – med vsemi Brazilci namreč prav Pepe najglasneje prepeva portugalsko himno pred začetkom tekem. Če bi ostal v Braziliji in če bi se tudi tam njegova kariera razvijala v isti smeri kot na Portugalskem, ne dvomimo v to, da bi bil Pepe dandanes ustoličen v začetni enajsterici Brazilije.

Marcos Senna je standarden član začetne enajsterice Španije. © AFP

Marcos Senna (Španija)
Za razliko od Deca in Pepeja je Senna (ni v sorodu z Ayrtonom Senno – op.a) v Evropo prispel pri 26 letih. V domovini je odigral nekaj dobrih sezon pri Corinthiansu in Sao Caetanu, v svoje vrste pa ga je zvabil Villarreal , ki je že leta 2002 počasi gradil veliko moštvo. Po štirih letih igranja na Iberskem polotoku je prejel špansko državljanstvo, s prihodom selektorja Luisa Aragonesa pa je postal tudi standardni član začetne enajsterice. In to v Španiji ni kar tako. Prav zaradi 31-letnega Brazilca je namreč na klopi za rezerve obsedel Xabi Alonso , ob njegovi prisotnosti pa je nekoč nepogrešljivi David Albelda odtaval med "pozabljene". Eden od najboljših podajalcev v Evropi in igralec, kakršnega bi dandanes Brazilija ob krizi na mestu defenzivnega vezista krvavo potrebovala.

Turek? Ne, Brazilec! © AFP

Mehmet Aurelio (Turčija)
V Turčiji naturalizacija ne poteka tako preprosto kot na Iberskem polotoku. Kot prvo Turkom ideja, da bi za reprezentanco igrali tujci, ni najbolj ljuba, kot drugo pa morajo naturalizirani tujci sprejeti tudi specifične turške zakone. In tako pridemo do odgovora na to, zakaj je Marco Aurelio Brito dos Prazeres postal Mehmet Aurelio . Tridesetletni igralec sredine igrišča se je vrsto let dokazoval pri Trabzonsporu in Fenerbahčeju , po prevzemu turškega državljanstva pa je za svojo novo domovino odigral 22 tekem in zabil en zadetek. Turško govori bolj slabo, a njegovi novi rojaki cenijo trud. S Fenerbahčejem je podpisal dolgoročno pogodbo, v novi domovini pa se je dobro znašla tudi njegova mama, ki je pred nekaj meseci celo posnela reklamni spot!

Roger Guerreiro: od aprila letos Poljak. © Reuters

Roger Guerreiro (Poljska)
V reprezentanci z najbolj nemogočimi priimki na letošnjem evropskem prvenstvu se je znašlo tudi nič kaj poljsko ime – Roger Guerreiro . Slednji je rojen v Sao Paulu (tako kot Senna in Deco), poljsko državljanstvo pa mu je šele aprila v soju žarometov izročil poljski predsednik Lech Kaczynski . Debitiral je 27. maja proti Albaniji, v svojem četrtem nastopu pa je zabil svoj prvi zadetek – to se je zgodilo v drugem kolu skupinskega dela, ko je Poljsko povedel v vodstvo proti Avstriji. Najboljši tujec v poljskem prvenstvu in po mnenju ljubiteljic nogometa tudi najlepši igralec, ki si kruh služi na Poljskem, za razliko od svojih zgoraj omenjenih rojakov jezika svoje nove domovine ne govori.