Državni sovražnik, ki to ni več

Zdi se že leta in leta nazaj, ko je Matjaž Kek spregovoril za Žurnal24 pred začetkom kvalifikacijskega ciklusa za nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. "Preprosto je treba fante prepričati, da lahko premagajo vsakogar. Je pa res, da če nismo pravi, lahko proti vsakemu tudi izgubimo. To je pač naša realnost," je bila takrat ena izmed njegovih glavnih misli. In kako prav je imel …

Kvalifikacijski ciklus se je začel zelo vzpodbudno – Zlatko Dedić je na Poljskem zadel za 1:1 in napovedal zanimivo dogajanje v skupini 3. Po domači zmagi nad Slovaško (2:1) in deliriju, ki je sledil po vnovičnem triumfu nad Severnimi Irci (2:0), je že dišalo po črni celini … A kot je pri Slovenskem narodu že neka stalnica, sta bila dovolj že eden ali dva poraza (kljub vsaj enakovredni igri), ki sta Keku, ali Kekcu, kot so ga veliko raje znova imenovali vsi kritiki, še enkrat več obrnili hrbet. Vse se je začelo s porazom v Teplicah na Češkem (0:1), prepričljivem padcu na prijateljskih tekmah proti Bosni in Hercegovini (3:4) in nesrečnem porazu v Belgiji (2:0). Tudi remi brez golov proti Čehom (0:0) na prvi kvalifikacijski tekmi po več kot petmesečnem premoru ni bil dovolj, poraz na Severnem Irskem (0:1) pa je mnoge znova pripravil do tega, da od reprezentanco dvignejo roke. A Kek in njegovi fantje so bili še kako živi.

Kot večni pragmatik je Mariborčan vedno znova ponavljal, na Irskem sicer že na robu solz, da ni še nič odločenega. Otočani so se (po neki vesoljski logiki) že videli na velikem tekmovanju, kljub temu, da so že odigrali obe tekmi s San Marinom. Slovenija do takrat še niti ene … Računica je bila do konca kvalifikacij jasna – zmagati na vseh tekmah, začenši z mariborsko kanonado žepne državice (5:0). Tekmi proti Poljski doma (3:0) in sobotna poezija v Bratislavi (2:0) pa sta Slovenijo spet prepričali, da je ta reprezentanca več kod dostojna in vredna slovenskega dresa.

"To je njegova sposobnost, da poveže ljudi med seboj," je o svojem legendarnem trenerju Philu Jacksonu nekoč dejal Kobe Bryant, ko so ga vprašali kaj Jacksona dela tako dobrega. "Vedno trenira skupino, vedno trenira enotnost, kemijo in skupnost. Ko si skupaj se lahko upreš težavam. Če nisi, se z lahkoto razbiješ in postaneš ekipa individualcev." Prav to je verjetno največji Kekov uspeh – Slovenija je postala EKIPA. Se še spominjate brezidejne tekme na Švedskem pred začetkom kvalifikacij? "Plavanje" slovenske zadnje vrste proti Hrvaški? Primerjajte takratno stanje s tistim, kar ste videli včeraj. O odličnem vzdušju v izbrani vrsti pričajo tudi izjave reprezentantov, ki kot papige, toda prav nič narejeno ponavljajo tisto obrabljeno: "Ni važno, kdo zadane, važno je, da ekipa zmaga!" Navidez le "floskula", a "floskula" vredna zlata ...

Zelo zanimivo je tudi, da bo reprezentanca pod vodstvom Keka do točke natančno izenačila dosežek iz ere Srečka Katanca. Če nekdanjega ljubljanskega in zdajšnjega štajerska stratega primerjamo le na kvalifikacijskih tekmah za svetovno prvenstvo, ima Katanec pet zmag in pet remijev na desetih tekmah (20 točk), Kek pa pet zmag in dva poraza ter remija na devetih tekmah (17). S pričakovano zmago v San Marinu jih bo tudi Kek s svojo (veliko mlajšo) generacijo dosegel dvajset. A treba je tudi poudariti, da ima slovenska reprezentanca letos verjetno najkakovostnejšo skupino v zgodovini. Leta 2000, ko so se začele kvalifikacije za svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem, so bili nasprotniki Katančevih mož naslednji: Jugoslavija (6. na takratni Fifini lestvici), Rusija (16.) Švica (31.), Ferski otoki (46.) in Luksemburg (49.). To je veliko slabše od trenutnih slovenskih tekmecev, ki so pred začetkom letošnjih kvalifikacij zasedali naslednja mesta: Češka (6.), Poljska (18.), Severna Irska (20.), Slovaška (36.) in San Marino (53.).

Slovenija je imela letos tako le enega "lahkega" nasprotnika, San Marino, medtem ko je imela zlata generacija praktično že zagotovljenih dvanajst točk iz vseh štirih tekem proti Ferskim otokom in Luksemburgu. A spomnimo se le legendarne tekme na skandinavskem otočju, ko je moštvo ribičev proti našim izvleklo remi (2:2). Slovenci letos s San Marinom še niso igrali obakrat in prav zadnja tekma s študenti in sezonskimi delavci jih lahko popelje pred vrata raja, Matjaža Keka pa do cilja, za katerega je skupaj s sodelavci trdo delal vse odkar je tistega hladnega februarja pred več kot dvema letoma sedel na slovensko klop.