Preberite še

Intervju: Zdravko Mamić

V času, ko v nogomet vse pogosteje vstopajo multimilijarderji, ki obljubljajo čudeže in v svoj nogometni harem vabijo vso nogometno smetano, se velja spomniti tudi na tiste, ki so prišli z enakimi obljubami, a se je na koncu zgodba razpletla povsem drugače.

Ken Bates – osovražen, kamorkoli pride © AFP

Piterman, Lopera, Tapie ...

Ukrajinec Dmitri Piterman je ob nakupu španskega Alavesa sebe oklical še za trenerja moštva, Španec Manuel Lopera je svojim kolegom iz ostalih klubov rad nastavljal figurice na sedeže, Bernard Tapie pa je z veliko podkupovalno afero sredi devetdesetih skorajda uničil Olympique iz Marseilla.

Ken Bates
Ken Bates slovi kot ena od najkontroverznejših osebnosti v svetu angleškega nogometa. Leta 1982 je ta poslovnež iz Londona v sumljivih okoliščinah za en funt odkupil tedaj potapljajoči se londonski Chelsea . Čeprav je klub postal resen tekmec najmočnejšim v Premiershipu, Bates nikoli ni užival spoštovanja navijačev. Odpustil je namreč kar devet trenerjev, se zameril navijačem, ker je na določenih delih stadiona postavil električno ograjo in ob odhodu leta 2003 za seboj pustil 80 milijonov funtov dolgov . Svoj delež je prodal Rusu Romanu Abramoviču in tako zaslužil 17 milijonov funtov, pozneje pa je bil prav ruski mogotec njegova osrednja tarča kritik in žaljivk. Kmalu za tem je kupil Leeds United , ki danes nastopa v tretji ligi, vodstvo Chelseaja pa je označil za "skupek židovskih sleparjev iz Sibirije" . Tudi navijači Leeds Uniteda ga nikoli niso sprejeli in še vedno iz dneva v dan zahtevajo njegov odstop.

Francoz Bernard Tapie je bil v začetku devetdesetih kriv za propad Marseilla.

Gigi Becali
Romunski poslovnež in politik Gigi Becali ima eno od najbolj "bleščečih" kartotek v svetu nogometa. V njej je zabeleženo prav vse – korupcija, nasilje, nacionalizem, homofobija, hujskaštvo proti manjšinam in še bi lahko naštevali. V Romuniji je najbolj znan kot predsednik Steaue iz Bukarešte , je pa tudi predsednik politične stranke, ki sliši na ime Nova generacija krščanskih demokratov. V preteklosti je od vojske kupoval posest, danes pa velja za enega od najbogatejših Romunov, čigar premoženje je vredno najmanj milijardo evrov. Marca letos je priznal, da je večkrat podkupoval sodnike in nasprotnikove igralce, a to je še najbolj nedolžen prekršek v seriji škandalov, ki jih je zakuhal ta 50-letnik, čigar družina izvira s severa Albanije . Aprila leta 2005 je na stadionu Steaue prepeval nacionalistične pesmi in pozival k izgonu Romov , nato je na televiziji zabrusil, da so "pedri in lezbijke navadni paraziti, ki jih je treba nemudoma iztrebiti" . Njegovo pest pa je začutila tudi skupina navijačev Steaue, ki že vrsto let zahteva njegov odstop. Becalijeve "gorile" so namreč pred dvema letoma poskrbele za prvovrsten škandal, saj so zločinsko preteple več kot 200 Becaliju nenaklonjenih navijačev. Seveda mu vsega nikoli niso uspeli dokazati na sodišču.

Jesus Gil y Gil je živel v prepričanju, da je Atletico "božji klub".

Jesus Gil y Gil
Jesus Gil je v vlogi predsednika Atletica iz Madrida vrsto let kraljeval na naslovnicah španskih časnikov. Gradbinec iz Sorie je bil leta 1967 zaprt, ker je ena od njegovih zgradb pod seboj pokopala 58 človeških življenj , a zaradi dobrih odnosov z diktatorjem Francom je bil Gil kmalu na prostosti. Pozneje je postal župan mondene Marbelle , prav tam pa se je začela tudi njegova zgodba z Atleticom iz Madrida. Leta 2002 so mu dokazali, da je denar iz mestnih računov prenašal na račun kluba, še bolj kontroverzno pa je bilo njegovo delovanje v vlogi predsednika Atletica. V desetih letih je odpustil natančno 30 trenerjev in se s tem celo rad hvalil. "Brcniti trenerja je zame tako, kot bi zvrnil kozarec piva. Lahko jih brcnem 20 ali pa tudi 100. Vse je odvisno od mene," je govoril Gil. Veliko prahu je dvignila tudi njegova izjava na račun kolumbijskega napadalca Adolfa Valencie , ki je pred leti branil barve Atletica. "Temu črnuhu bom prerezal grlo. P******* se na njegovo črno mater. Dovolj ga imam," je pred kamerami rohnel Gil. Leta 2004 je po dolgotrajni bolezni umrl v starosti 71 let, navijači Atletica pa so slovo dolgoletnega predsednika zaradi njegove izjemne pripadnosti klubu pospremili s solzami .

"Maminho" Dinamo vodi kot svoje družinsko podjetje. Direktor kluba je njegov brat Zoran. © Saša Despot

	Vse novinarje nabijem na k***c! Zdravko Mamić

Zdravko Mamić
Zdravko Mamić oziroma "Maminho", kakor ga imenujejo hrvaški mediji, je že vrsto let alfa in omega zagrebškega Dinama . Uradno sicer opravlja zgolj funkcijo podpredsednika kluba, a je vsakomur jasno, da je predsednik Mirko Barišić zgolj lutka v rokah svojega "operativca". Do bogastva se je dokopal v času balkanskih vojn, ko si je pridobil nekaj močnih političnih poznanstev, ustanovil pa je tudi podjetje Mamić Sports Agency , ki si skoraj dobesedno lasti večino igralcev Dinama. Eduardo da Silva je ob prestopu v Arsenal tako nekoč povedal, da mu je že pri 15 letih Mamić spisal pogodbo, ki ga zavezuje, da je v njegovi "lasti" vse do izteka svoje nogometne kariere! Dinamo je pod njegovim okriljem v zadnjih dveh letih s prodajami igralcev zaslužil 60 milijonov evrov , številni pa slutijo, da je velik del teh milijonov končal kar v njegovem žepu. Poleg svoje "poslovne žilice" je Mamić redno v sporu s hrvaškimi mediji ( "vse novinarje nabijem na k****c," je nekoč povedal v kamere), ni pa ga sram pred objektivom kamere poskakovati tudi v spodnjem perilu. Čeprav Dinamo v hrvaškem prvenstvu že več let nima konkurence, navijači zahtevajo njegov odhod.

Ivan Zidar je bil do leta 2000 predsednik tedanje SCT Olimpije. © BOBO

Slovenski posebneži
Tako ali drugače so tudi v slovenskem nogometu kraljevali predsedniki sumljivih zaledij. Najbolj znan je najverjetneje dolgoletni predsednik SCT Olimpije Ivan Zidar , ki je tudi v svoji nogometni karieri demonstriral širok razpon znanja iz spletkarjenja, v Mariboru je veliko prahu dvigoval Jože Jagodnik , v Slovenijo pa je zaneslo tudi srbskega poslovneža Georga Subana , ki je za seboj tako pri Muri kot tudi pri Kopru pustil popolno razsulo. Suban je bil lastniško povezan z obema kluboma hkrati, zaradi česar so ga številni obtoževali dvojnosti interesov in režiranja izidov tekem med obema "njegovima" kluboma. Omeniti velja tudi nekdanjega mecena Potrošnika iz Beltincev Viktorja Ketlerja , ki je v zgodnjih letih slovenskega nogometnega prvenstva v Prekmurju zgradil pravi imperij. "Beltinški Berlusconi" je v nogomet prišel z velikim pompom, a ga pozneje tiho zapustil in se izgubil v neznano.