Gliha: Nogomet je tudi filozofija

	Nisem mogel dojeti, da sem doživljal take pritiske zgolj zaradi tega, ker sem priložnost ponudil mlajšim igralcem. Primož Gliha

V zadnjih dneh so veliko prahu dvignile vaše besede, da ste v Gorici pod velikim pritiskom in da vas nad vodo držijo le rezultati. Kakšni so ti pritiski?
Prevelikega cirkusa ne bi rad delal, je pa dejstvo, da je tudi nogomet vpleten v dirko za materialnimi dobrinami. Bolj sem bil razočaran zaradi tega, ker me klub ni podprl pri uveljavljanju mladih igralcev. Nisem mogel dojeti, da sem doživljal take pritiske zgolj zaradi tega, ker sem priložnost ponudil mlajšim igralcem. Niso igrali zato, ker so mladi, temveč zato, ker so dobri oziroma boljši od ostalih. S starejšimi smo izgubili tri tekme zapored, zato je logična posledica, da smo morali nekaj spremeniti. Koraka nazaj ni bilo več, izidi pa kažejo, da sem imel prav. Najbolj sta me pri tem podpirala prejšnji predsednik Mladen Andrić in tudi aktualni predsednik kluba (Anton Kosmačin – op. p.). Klima je v zadnjem času že malce boljša, v nogometu je rezultat pač vse.

Starejšim verjetno dejstvo, da so se znašli na stranskem diru, ne diši najbolj.
Seveda. Če imaš dober status v svojem klubu in če ne daješ vsega od sebe, se zgodi tudi kaj takšnega. Nekateri psihično niso več sposobni dajati vsega in razumeti, da so potrebna odrekanja. Tako nastanejo težave in trener v takšnih primerih mora nekaj storiti.

Gliha je pred prihodom v Gorico vodil tudi Olimpijo in Dravo. © Saša Despot

	S preminulim Nedeljkom Gugljem sva ogromno govorila o nogometu, velik vtis pa je name naredil tudi predsednik HNS Vlatko Marković, ki je kot mlad fant treniral pri Dinamu. Primož Gliha o svojih trenerskih vzorih

Kakšen je vaš odnos z Enesom Demirovićem? Govori se, da se sam ukvarja tudi z nogometnim posredništvom.
V te stvari se ne bi spuščal. Lahko si marsikaj, a le če si korekten na igrišču. Je pa zelo težko biti korekten, kadar iščeš svoje lastne interese. Najin odnos je strogo profesionalen.

Kako gledate na odnos slovenskih menedžerjev do nogometa?
To je ključna tema vsega. Menedžerstvo se vpne v vse pore in institucije kluba in s svojim pritiskom razvrednoti osnovno kakovost. So nujno zlo, brez njih pač ne gre. Slovenija je majhna dežela in lahko rečem, da vse menedžerje tudi osebno poznam. Sam s tem nimam težav. Vsakemu povem, da bo njegov igralec igral le, če se bo prilagodil, poslušal moje nasvete in delal tako kot je treba. Igralci zelo dobro vedo, če trener stoji za svojimi besedami ali ne. Interesi teh menedžerjev so premočni. Tudi v tujini je tako, vendar tam vseeno obstajajo določena pravila in meje, ki se jih ne sme preseči. V tujini so menedžerji gospodje. Recimo primer Marka Naletilića – pred kratkim mi je povedal, da ima isto telefonsko številko že dolga leta. Človek pač nima skrivnosti in lahko vsakomur pogleda v obraz. Naši menedžerji se ne zavedajo, da njihovo delo prinaša tudi veliko odgovornost. Če nekemu klubu pripelješ slabega igralca, so ti posledično s tem zaprta tudi vrata tega kluba. Tako bi tudi moralo biti. Odnos naših menedžerjev je v nekakšnem slovensko-balkanskem duhu. Vse je preveč na prijateljski bazi.

Filozofija in sociologija sta njegovi obsesiji, pravi. © Saša Despot

	Nimamo svojih junakov, vedno hodimo nekje pri tleh in nadaljujemo zgodovino hlapčevstva po vzoru 'Njegoš je bil kralj'. Primož Gliha

Kako recimo pride do tega, da v moštvu Gorice zaigra nek Portugalec?
To so res minimalni zneski, takšni igralci seveda vsi pridejo brez odškodnine. Ključna je statistika. Včasih se je to zakrivalo, danes pa je splet postal zelo pomemben pripomoček. Tudi sam se ga poslužujem, spremljam in primerjam statistike, čeprav je seveda tudi res, da imajo igralci drugačne želje. Mislim, da v Sloveniji sploh ne rabimo tujcev. Potrebujemo le dva ali tri bolj izkušene igralce, katerim se splača plačati nekaj tisoč evrov več, ostalo pa je potrebno graditi na mladih. Izkušenejše potrebuješ, da se mladi lahko ob njih hitreje razvijajo.

Primož Gliha kot trener. Ste filozof, taktik, motivator?
Zelo težko bi rekel. Veliko berem filozofijo in sociologijo, obe sta moji obsesiji. Ampak to je že preveč obširna tema. Veliko razmišljam o teh stvareh in zagotovo so vsa ta znanja zelo kompatibilna z nogometom. Nek igralec potrebuje hvalo, nek drug grajo, za tretjega je najbolje, če ga pustiš na miru. Nekateri so radi v središču pozornosti, vendar pa si morajo to s svojim delom tudi prislužiti. Duhovna avtoriteta je v nogometu zelo pomembna. Biti trener je zelo težko delo. Najlažje je trenirati mlade igralce. Tem lahko rečeš naj se z glavo zaletijo v zid, pa bodo to storili. S starejšimi je zgodba povsem drugačna.

Primož Gliha se je na intervju pripeljal kar s kolesom. © Saša Despot

So slovenski trenerji res tako slabi, kot se rado govori?
Ne, sploh ne. Nam mlajšim je verjetno lažje, saj smo iz nogometnih čevljev takoj padli v trenerski posel, zato stvari malce bolje poznamo. Ključna je intuicija. Kaj je sploh intuicija? Je seštevek pragmatizma in teorije. Ko poznaš teoretični del in se priučiš še praktičnega, intuicija pride sama od sebe.

Malo slovenskih trenerjev ima karizmo. V luči obiska Ćira Blaževića – bi Slovenija lahko sprejela takšen tip trenerja?
Z njim so v času obiska simpatizirali vsi in to pove vse. Ima svojo karizmo, ključno pri tem pa je, da so mu jo drugje na Balkanu priznali, medtem ko je pri nas nikomur. Slovenci smo ljudje, ki takšnih stvari ne vidimo oziroma jih nočemo videti. Petdeset let smo živeli v sistemu, kjer smo morali imeti sklonjene glave, in to je čutiti tudi danes. In pri tem ne govorim zgolj o nogometu. Nobenega pravega temperamenta nimamo.

	Bil sem proti združitvi z Interblockom in pri tem bi rad poudaril dejstvo, da so ljudje, ki danes govorijo, da so s srcem pri Olimpiji, tedaj bili med prvimi, ki so hoteli priti na Pečečnikov plačilni spisek. Primož Gliha o razlogih za odhod iz Olimpije

Za vami je tudi trenerska izkušnja pri Olimpiji. Okoliščine vašega odhoda nikoli niso bile povsem razčiščene.
Tam so se stvari kopičile dalj časa. Takrat zaradi takšnih in drugačnih interesov nisem mogel govoriti o tem, a tega več kot tri ali štiri mesece nisem mogel prenašati. Razlog za moj odhod je bilo zelo preprost. Bil sem proti združitvi z Interblockom in pri tem bi rad poudaril dejstvo, da so ljudje, ki danes govorijo, da so s srcem pri Olimpiji, tedaj bili med prvimi, ki so hoteli priti na Pečečnikov plačilni spisek. Olimpija mora imeti svojo pot in zame drugačen scenarij preprosto ni in ni bil sprejemljiv.

Gliha meni, da smo Slovenci zelo mačehovski do svojih junakov. © Saša Despot

	Najlažje je trenirati mlade igralce. Tem lahko rečeš naj se z glavo zaletijo v zid, pa bodo to storili. S starejšimi je zgodba povsem drugačna. Primož Gliha

Je ostal grenek priokus zaradi tega, ker je Olimpija svojo pot k vrhu nadaljevala brez vas?
Deloma je. Pri nas je tako, da se ti nihče ne bo zahvalil zaradi tega, ker si delal zastonj, zapravljal svoj čas in denar, organiziral tekme v Mariboru in Murski Soboti in podobno. Pri nas ničesar in nikogar ne spoštujemo. Nimamo svojih junakov, vedno hodimo nekje pri tleh in nadaljujemo zgodovino hlapčevstva po vzoru 'Njegoš je bil kralj'. Upam, da bodo mlajše generacije to doumele. Sam sem bil vzgojen v drugačnem duhu. Več bi morali hoditi v svet in spoznati, kako je, če si nekje tujec. Potem stvari vidiš povsem drugače.

Imate kot nekdanji napadalec za katerega igralca danes še posebej dober občutek?
Etien Velikonja je res naredil velik preskok. Včasih je igral bolj stran od gola, vendar sem kmalu uvidel, da ima izjemne realizacijske sposobnosti. Napadalec mora imeti mirnost, to je temelj vsega. Dejal sem mu, da zanj kot napadalca šteje le to, koliko žog bo šlo čez črto. Za mladega igralca je takšna transformacija sicer zelo težka, a Etien je inteligenten igralec, zato je imel manj težav. Če bo tako nadaljeval, bo prisilil tudi druge v to, da mu dajo priložnost. Morda celo selektorja.