Bojan Prašnikar je edini slovenski trenerski legionar v najmočnejših evropskih ligah. Na tekmi z Bayernom ga je obiskala tudi ekipa portala zurnal24.si.
Bojan Prašnikar
v malem nemškem mestu
Cottbus
dosega prav legendaren status. Dan po tekmi z Bayernom smo po jutranjem
treningu skupaj odšli na kosilo v italijansko restavracijo Roma v starem delu mesta. Tam smo se
prepričali, kako popularen je nekdanji slovenski selektor v Cottbusu. Pozdravljajo ga vsi,
naključni gostje v restavraciji pa se mirno približajo mizi, da bi mu stisnili roko in zaželeli
srečo na naslednjem srečanju.
Telefon mu neprestano brni. Po tekmi z Bayernom je isti večer prejel skoraj sto klicev. Dobiva tekstovna sporočila od ljudi, ki jih sploh ne pozna. Čestitali pa so mu tudi številni prijatelji in znanci iz sveta nogometa.
In po kosilu? Račun seveda. Vendar se natakar vrne s sporočilom šefa: danes računa ni. Ja, tudi to je del slave v eni najmočnejših nogometnih lig na svetu.
Bojan, v Cottbusu ste z zmago nad Bayernom zagnali pravo revolucijo.
Smo najmanjši klub v ligi, ekipa je bila že od vsega začetka obsojena na izpad. Ko sem prišel, smo bili sedem točk za obstankom, zdaj smo v obstanku, kar pa ne pomeni, da bomo obstali. Zdaj se odpira. Začeli smo s težkimi nasprotniki, moramo priti do kakšne točke, da bomo v stiku. Odločale pa bodo medsebojne tekme. Imamo možnosti. Sposobni smo dobro odigrati, vendar pride do različnih okoliščin. Te okrade sodnik, pa zapraviš tekmo in ti zmanjkajo tri točke. Če bi imeli tri točke več, bi ekipa prikazala veliko več, saj igramo v neverjetnem krču … Pritisk je ogromen.
In kljub temu pade Bayern ...
Bayern ima proračun 240 milijonov evrov, mi pa desetkrat manj, daleč najmanj v ligi. In vsem je bilo jasno, da je to obračun Davida in Goljata. Bayern je v letošnjem letu porabil 79 milijonov evrov za okrepitve, Wolfsburg je v zadnjih šestih mesecih nakupil za 38 milijonov evrov igralcev, mi pa smo pozimi za 700 tisoč evrov kupil pet igralcev. In zdaj tekmuj. Želeli smo recimo Kennedyja iz Karlsruheja, vendar je bila cena taka, da je niti slučajno nismo mogli plačati. Vedeli smo, da potrebujemo napadalca, in smo vzeli, kar smo lahko. Jelić pred tem ni igral šest mesecev in se še lovi. Proti Bayernu je odigral zelo dobro, prej pa …
Kaj ste pred tekmo rekli igralcem?
Že cel teden jih prepričujem, da imamo kakovost, da moramo biti samozavestni. Nimamo pa nobenega igralca, ki bi izstopal, ki bi bil nosilec, zato moramo narediti ekipo. Kot posamezniki ne moremo narediti ničesar.
Bundesliga je drug svet. Kako ste se znašli?
Moraš se prilagoditi, pritisk je strašen. Ljudje vidijo, da se maksimalno trudim, da imam sposobnosti, me podpirajo. Imamo že pripravljen budžet za prvo ali drugo ligo. Naredili smo korak naprej. Predsednik je pred dnevi javno povedal, da karkoli se bo zgodilo, bo v naslednji sezoni trener Prašnikar. Kupovali pa bomo, kar si lahko privoščimo. Če boš ti v tej ligi z našim proračunom prehitel deset klubov, je jasno, da so oni naredili nekaj narobe. Bayern se je recimo pripeljal z letalom, medtem pa se je iz Münchna pripeljal njihov klubski avtobus, da jih je peljal pet kilometrov iz letališča do stadiona. Mi odhajamo v sredo na letališče v Dresden, pakirati pa moramo že dan prej, saj avtobus z našo prtljago v torek odhaja v Frankfurt, kjer imamo naslednjo tekmo.
Verjetno ste se zdaj na ves ta cirkus že privadili?
Ko to vse skupaj doživiš, se ti najprej zdi, da sanjaš. Saj gre za neko drugo zgodbo, povsem drugačno, kot si si jo prej predstavljal. Jaz sem si vse zelo dobro predstavljal, ampak je povsem drugače. Prideš pa v slačilnico in tam naletiš na enake probleme. Imamo mešano ekipo iz vzhodnega bloka, igralce iz raznoraznih držav in vztrajam, da se govori nemško. Če jih je preveč skupaj in po svoje govorijo, sploh ne registrirajo, ker nemščino preslišijo. In če ne registrira, se ne trudi.
Kako težko se je slovenskemu trenerju prebiti v tujino?
Saj nimamo česa pokazati. To, kar ste videli, je minimalno, kar imamo v Nemčiji. Vse ostalo je več. Pogledaš tekmo Domžale : Maribor, 1500 gledalcev, nekaj se jih malo dere ... Jaz sem imel reference, sem imel rezultate, vendar ko enkrat pride do pogovorov: si treniral Barcelono? Si treniral Paris St. Germain? Nisi. Potem pa me je zadnjič klical nek novinar iz Slovenije in me vprašal, zakaj si nisem izbral kakšnega boljšega kluba. Takrat sem pa izgubil živce. Sem mu rekel, naj se usede na bicikl in si pride pogledati. V pisarni je bil poleg mene še moj pomočnik, ki ni vedel, kaj se dogaja, saj sem bil tako razburjen. Jaz sem že dobrih deset let redni gost na največjih tekmah v Nemčiji. Ob štirih ali petih zjutraj sem se doma usedel v avto in se odpeljal v Nemčijo, si ogledal tekmo in potem spet nazaj sedem ali osem ur. Pa tega nisem nikomur razlagal, kje sem bil, kaj sem počel. Tako si nabiraš izkušnje, poznanstva, imaš pa stroške, vložiš svoj čas. Na tak način širiš obzorja. Lahko pa pač treniraš in greš domov.
Kot trener v Bundesligi imate gotovo posebne privilegije.
Trenutno je v Nemčiji 19 trenerjev, 18 prvoligaških in Loew. Jaz sem na vse velike dogodke osebno vabljen. Vzemimo za primer kvalifikacijsko tekmo Nemčija : Ciper. VIP, cela tribuna, 20 tisoč ljudi. Na vratih te pričakajo hostese, te odpeljejo do tvoje mize v restavraciji, prideš dve uri prej, potem pa greš 20 metrov stran skozi vrata, se usedeš na ogrevan usnjen sedež in gledaš tekmo. Stadion razprodan, trening razprodan, igrajo pa s Ciprom katastrofalno in zmagajo 4:0.
Ste po dobrih rezultatih že dobili kakšno mamljivo ponudbo?
Z vsako zmago se marsikaj zgodi. Če bi se zgodilo, da ostanemo v ligi, je to strašna referenca. Na trenerska mesta v nemški ligi prežijo trenerji iz celega sveta. Koliko tujih trenerjev pa dela v Budnesligi? Zelo malo. Nizozemec Stevens, Švicar Hitzfeld, Švicar Favre in jaz. Jaz ne morem biti trener Bayerna, saj ima Bayern lahko le trenerja z vrhunskim pedigrejem. Predsednik si ne more privoščiti, da tvega. Ta je trener, jaz sem pripeljal najboljšega in če mu ne uspe, nisem jaz kriv, jaz sem svoje naredil. Če pa pripelje mene, je pa kriv on, če mi ne uspe.
Vseskozi vas sprašujejo, ali si ogledujete tudi kakšno slovensko okrepitev.
Domžale so za Ljubijankiča zahtevale 2 milijona in pol. Pri nas sanjamo. Za igralca, ki igra v Beli krajini, se zahteva milijon evrov. Takih igralcev je malo morje. Ponujali so nam nekega mladega Argentinca, zelo zanimivega igralca, vendar ga nismo mogli plačati. Potem smo šli na priprave v Turčijo, tam igrali s Clujem in je igral za njih. Bilo je nič proti nič, naredil ni nič, ampak denar v Romuniji ni problem. Plačali so ga pa več, kot bi ga mi.
Odjeknila je tudi vaša izjava o pomanjkanju tehničnega znanja igralcev v Nemčiji.
Vprašali so me o nemškem nogometu. In sem rekel, da so pogoji vrhunski, stadioni polni, da je vse na najvišjem nivoju in da pričakuješ, da bo tudi s tem aspektom tako, precej boljše, kot je. Nemčija ima vse pogoje za vzgojo takih igralcev. Napisali pa so seveda samo to. To je močno odjeknilo. Seveda sem moral potem to demantirati in objasniti, o čem sem govoril. In potem, ko sem že vse demantiral, se je oglasil Mathias Sammer in dejal: "Pa saj je vse res, kar je povedal." Jaz sem idealist, vedno želim več in nikoli nisem zadovoljen. Imamo U-23 ekipo, ki igra v regionalni ligi in mlado ekipo. Od tam nimam kaj vzeti. V ekipi moraš imeti pa med profesionalci 12 Nemcev, tako je pravilo. Na spisku imam štiri Nemce, ki sploh ne vem, kdo so.
Urnik mora biti ubijalski. Imate sploh kaj časa zase?
Zelo malo. Ob osmih zjutraj grem od doma in pridem ob sedmih zvečer nazaj. V hiši so mi namestili vse možne programe in gledam. Včeraj sem prišel domov in sem gledal Real : Deportivo, potem Valencia : Sevilla, potem še na ZDF, ko je bil gost moj vratar, ker je bil igralec kola. Z letalom so ga po tekmi peljali v Mainz na letališče, od tam v Frankfurt, kjer je sedež ZDF, tam ga je pričakal avto in peljal do studia. Tam je bila zvečer gost na oddaji, po njej pa nazaj. In je bil okoli treh zjutraj nazaj.
Je zmaga nad Bayernom vaša največja v karieri? Kako bi jo primerjali s tisto z Mariborom
proti Lyonu?
Kljub temu mi več pomeni Lyon, saj je bila prva prava. Spomini se tudi leta 93, ko smo z Olimpijo igrali proti Frankfurtu. V Ljubljani je bilo 1:1, dobili smo gol tik pred koncem, najbolj super pa se mi je zdelo, da so takrat ljudje dejansko verjeli v to, da mi lahko v gosteh zmagamo. V Frankfurtu je prvo tekmo igral 18-letni Sandi Knavs, saj je imel Hadžialagić kartone, in je moral pokrivati Tonyja Yeboaha. Izgubili smo z 0:2, po tekmi pa so bili vsi neverjetno razočarani. Tega nisem mogel razumeti, saj sem sam zelo realen človek.
V četrtek bomo objavili še drugi del pogovora z Bojanom Prašnikarjem, v katerem se je razgovoril tudi o znani aferi s podkupovanjem, o obtožbah Zorana Pavloviča in o slovenski reprezentanci.
Telefon mu neprestano brni. Po tekmi z Bayernom je isti večer prejel skoraj sto klicev. Dobiva tekstovna sporočila od ljudi, ki jih sploh ne pozna. Čestitali pa so mu tudi številni prijatelji in znanci iz sveta nogometa.
In po kosilu? Račun seveda. Vendar se natakar vrne s sporočilom šefa: danes računa ni. Ja, tudi to je del slave v eni najmočnejših nogometnih lig na svetu.
|
V Cottbusu nima posameznikov, zato je zgradil ekipo. © Action Images
|
Smo najmanjši klub v ligi, ekipa je bila že od vsega začetka obsojena na izpad. Ko sem prišel, smo bili sedem točk za obstankom, zdaj smo v obstanku, kar pa ne pomeni, da bomo obstali. Zdaj se odpira. Začeli smo s težkimi nasprotniki, moramo priti do kakšne točke, da bomo v stiku. Odločale pa bodo medsebojne tekme. Imamo možnosti. Sposobni smo dobro odigrati, vendar pride do različnih okoliščin. Te okrade sodnik, pa zapraviš tekmo in ti zmanjkajo tri točke. Če bi imeli tri točke več, bi ekipa prikazala veliko več, saj igramo v neverjetnem krču … Pritisk je ogromen.
In kljub temu pade Bayern ...
Bayern ima proračun 240 milijonov evrov, mi pa desetkrat manj, daleč najmanj v ligi. In vsem je bilo jasno, da je to obračun Davida in Goljata. Bayern je v letošnjem letu porabil 79 milijonov evrov za okrepitve, Wolfsburg je v zadnjih šestih mesecih nakupil za 38 milijonov evrov igralcev, mi pa smo pozimi za 700 tisoč evrov kupil pet igralcev. In zdaj tekmuj. Želeli smo recimo Kennedyja iz Karlsruheja, vendar je bila cena taka, da je niti slučajno nismo mogli plačati. Vedeli smo, da potrebujemo napadalca, in smo vzeli, kar smo lahko. Jelić pred tem ni igral šest mesecev in se še lovi. Proti Bayernu je odigral zelo dobro, prej pa …
Kaj ste pred tekmo rekli igralcem?
Že cel teden jih prepričujem, da imamo kakovost, da moramo biti samozavestni. Nimamo pa nobenega igralca, ki bi izstopal, ki bi bil nosilec, zato moramo narediti ekipo. Kot posamezniki ne moremo narediti ničesar.
|
Predsednik je pred dnevi javno povedal, da karkoli se bo zgodilo, bo v naslednji sezoni trener Prašnikar. Prašnikar o prihodnosti |
|
Moraš se prilagoditi, pritisk je strašen. Ljudje vidijo, da se maksimalno trudim, da imam sposobnosti, me podpirajo. Imamo že pripravljen budžet za prvo ali drugo ligo. Naredili smo korak naprej. Predsednik je pred dnevi javno povedal, da karkoli se bo zgodilo, bo v naslednji sezoni trener Prašnikar. Kupovali pa bomo, kar si lahko privoščimo. Če boš ti v tej ligi z našim proračunom prehitel deset klubov, je jasno, da so oni naredili nekaj narobe. Bayern se je recimo pripeljal z letalom, medtem pa se je iz Münchna pripeljal njihov klubski avtobus, da jih je peljal pet kilometrov iz letališča do stadiona. Mi odhajamo v sredo na letališče v Dresden, pakirati pa moramo že dan prej, saj avtobus z našo prtljago v torek odhaja v Frankfurt, kjer imamo naslednjo tekmo.
Verjetno ste se zdaj na ves ta cirkus že privadili?
Ko to vse skupaj doživiš, se ti najprej zdi, da sanjaš. Saj gre za neko drugo zgodbo, povsem drugačno, kot si si jo prej predstavljal. Jaz sem si vse zelo dobro predstavljal, ampak je povsem drugače. Prideš pa v slačilnico in tam naletiš na enake probleme. Imamo mešano ekipo iz vzhodnega bloka, igralce iz raznoraznih držav in vztrajam, da se govori nemško. Če jih je preveč skupaj in po svoje govorijo, sploh ne registrirajo, ker nemščino preslišijo. In če ne registrira, se ne trudi.
|
Po zmagi nad Bayernom so ga oblegali novinarji. © Zurnal24 |
Saj nimamo česa pokazati. To, kar ste videli, je minimalno, kar imamo v Nemčiji. Vse ostalo je več. Pogledaš tekmo Domžale : Maribor, 1500 gledalcev, nekaj se jih malo dere ... Jaz sem imel reference, sem imel rezultate, vendar ko enkrat pride do pogovorov: si treniral Barcelono? Si treniral Paris St. Germain? Nisi. Potem pa me je zadnjič klical nek novinar iz Slovenije in me vprašal, zakaj si nisem izbral kakšnega boljšega kluba. Takrat sem pa izgubil živce. Sem mu rekel, naj se usede na bicikl in si pride pogledati. V pisarni je bil poleg mene še moj pomočnik, ki ni vedel, kaj se dogaja, saj sem bil tako razburjen. Jaz sem že dobrih deset let redni gost na največjih tekmah v Nemčiji. Ob štirih ali petih zjutraj sem se doma usedel v avto in se odpeljal v Nemčijo, si ogledal tekmo in potem spet nazaj sedem ali osem ur. Pa tega nisem nikomur razlagal, kje sem bil, kaj sem počel. Tako si nabiraš izkušnje, poznanstva, imaš pa stroške, vložiš svoj čas. Na tak način širiš obzorja. Lahko pa pač treniraš in greš domov.
|
Sodniki ga nemalokrat razjezijo. © Action Images
|
Trenutno je v Nemčiji 19 trenerjev, 18 prvoligaških in Loew. Jaz sem na vse velike dogodke osebno vabljen. Vzemimo za primer kvalifikacijsko tekmo Nemčija : Ciper. VIP, cela tribuna, 20 tisoč ljudi. Na vratih te pričakajo hostese, te odpeljejo do tvoje mize v restavraciji, prideš dve uri prej, potem pa greš 20 metrov stran skozi vrata, se usedeš na ogrevan usnjen sedež in gledaš tekmo. Stadion razprodan, trening razprodan, igrajo pa s Ciprom katastrofalno in zmagajo 4:0.
Ste po dobrih rezultatih že dobili kakšno mamljivo ponudbo?
Z vsako zmago se marsikaj zgodi. Če bi se zgodilo, da ostanemo v ligi, je to strašna referenca. Na trenerska mesta v nemški ligi prežijo trenerji iz celega sveta. Koliko tujih trenerjev pa dela v Budnesligi? Zelo malo. Nizozemec Stevens, Švicar Hitzfeld, Švicar Favre in jaz. Jaz ne morem biti trener Bayerna, saj ima Bayern lahko le trenerja z vrhunskim pedigrejem. Predsednik si ne more privoščiti, da tvega. Ta je trener, jaz sem pripeljal najboljšega in če mu ne uspe, nisem jaz kriv, jaz sem svoje naredil. Če pa pripelje mene, je pa kriv on, če mi ne uspe.
|
Pravi, da so cene slovenskih igralcev nerealne. © AFP |
Domžale so za Ljubijankiča zahtevale 2 milijona in pol. Pri nas sanjamo. Za igralca, ki igra v Beli krajini, se zahteva milijon evrov. Takih igralcev je malo morje. Ponujali so nam nekega mladega Argentinca, zelo zanimivega igralca, vendar ga nismo mogli plačati. Potem smo šli na priprave v Turčijo, tam igrali s Clujem in je igral za njih. Bilo je nič proti nič, naredil ni nič, ampak denar v Romuniji ni problem. Plačali so ga pa več, kot bi ga mi.
|
Ko sem že vse demantiral se je oglasil Mathias Sammer in se strinjal z
mano.
Bojan Prašnikar
|
|
Vprašali so me o nemškem nogometu. In sem rekel, da so pogoji vrhunski, stadioni polni, da je vse na najvišjem nivoju in da pričakuješ, da bo tudi s tem aspektom tako, precej boljše, kot je. Nemčija ima vse pogoje za vzgojo takih igralcev. Napisali pa so seveda samo to. To je močno odjeknilo. Seveda sem moral potem to demantirati in objasniti, o čem sem govoril. In potem, ko sem že vse demantiral, se je oglasil Mathias Sammer in dejal: "Pa saj je vse res, kar je povedal." Jaz sem idealist, vedno želim več in nikoli nisem zadovoljen. Imamo U-23 ekipo, ki igra v regionalni ligi in mlado ekipo. Od tam nimam kaj vzeti. V ekipi moraš imeti pa med profesionalci 12 Nemcev, tako je pravilo. Na spisku imam štiri Nemce, ki sploh ne vem, kdo so.
Urnik mora biti ubijalski. Imate sploh kaj časa zase?
Zelo malo. Ob osmih zjutraj grem od doma in pridem ob sedmih zvečer nazaj. V hiši so mi namestili vse možne programe in gledam. Včeraj sem prišel domov in sem gledal Real : Deportivo, potem Valencia : Sevilla, potem še na ZDF, ko je bil gost moj vratar, ker je bil igralec kola. Z letalom so ga po tekmi peljali v Mainz na letališče, od tam v Frankfurt, kjer je sedež ZDF, tam ga je pričakal avto in peljal do studia. Tam je bila zvečer gost na oddaji, po njej pa nazaj. In je bil okoli treh zjutraj nazaj.
Preberite še ...
|
|
Zmaga nad Bayernom
|
Kljub temu mi več pomeni Lyon, saj je bila prva prava. Spomini se tudi leta 93, ko smo z Olimpijo igrali proti Frankfurtu. V Ljubljani je bilo 1:1, dobili smo gol tik pred koncem, najbolj super pa se mi je zdelo, da so takrat ljudje dejansko verjeli v to, da mi lahko v gosteh zmagamo. V Frankfurtu je prvo tekmo igral 18-letni Sandi Knavs, saj je imel Hadžialagić kartone, in je moral pokrivati Tonyja Yeboaha. Izgubili smo z 0:2, po tekmi pa so bili vsi neverjetno razočarani. Tega nisem mogel razumeti, saj sem sam zelo realen človek.
V četrtek bomo objavili še drugi del pogovora z Bojanom Prašnikarjem, v katerem se je razgovoril tudi o znani aferi s podkupovanjem, o obtožbah Zorana Pavloviča in o slovenski reprezentanci.
