Man Utd in Arsenal: tradicija dobrega nogometa

Kolumnist angleškega visokotiražnega časopisa The Guardian Jonathan Wilson je v Sloveniji postal dobro znan s člankom o Olimpiji in Interblocku, ki ga je objavil pred kratkim. Sicer je na splošno velik ljubitelj in poznavalec vzhodnoevropskega nogometa, svoje izkušnje z njim pa je opisal tudi v knjigi Behind the Curtain (Za zaveso). Poleg tega seveda dobro pozna tudi razmerja in razmere v angleškem nogometu, zato smo ga pred torkovimi in sredinimi četrtfinalnimi tekmami Lige prvakov poprosili za nekaj podatkov o štirih velikanih, Manchester Unitedu, Arsenalu, Liverpoolu in Chelseaju, ki so v zadnjih letih povsem prevzeli primat v zibelki nogometa.

Manchester United se bo v četrtfinalu elitne Lige prvakov v torek znova srečal z Romo, ki jo je v lanskem tekmovanju na povratni tekmi na Old Traffordu ponižal z rekordno zmago 7:1. Največji angleški klub ima seveda poseben šarm. Avra kluba pa presega lokalne okvire.

Sir Alex Ferguson se je z leti omehčal. © AFP

"Klub je zelo priljubljen zunaj Manchestra. Gre za prestižen klub, ki je po znameniti tragediji v Münchnu dobil neizbrisljiv sloves, poleg tega pa je vedno ostal zvest svoji tradiciji napadalnega nogometa," je pogovor začel Wilson in se dotaknil spremembe odnosa večine Angležev do Uniteda, ki je v devetdesetih letih dominiral na domačih stadionih.

"Uspeh je pripeljal do porasta parole ABU (Anyone But United; Kdorkoli, samo United ne, o. p.). Sovraštvo do njih je upadlo sorazmerno z vstajenjem Chelseaja, poleg tega pa so se ljudje sprijaznili s tem, da je angleški nogomet obsojen na prevlado velike četvorke. Pa tudi zato, ker se je Sir Alex Ferguson z leti omehčal in je precej manj prepirljiv, kot je bil. United je zagotovo najbolj priljubljen britanski klub in ima ogromno navijačev tudi na Irskem in Škotskem zaradi tradicije podpisovanja pogodb z irskimi in škotskimi igralci. Poleg tega je zelo popularen tudi na azijskem trgu, od tod tudi prihoda Korejca Park Ji-Sunga in Kitajca Donga Fangzhoua."

	Fergie ni puritan. Ne moti ga, če se igralci zabavajo, dokler to ne vpliva na njihovo igro. Wilson o siru Alexu

Od klubske podobe nas je pogovor odpeljal do prvega zvezdnika. Cristiano Ronaldo na igrišču zapeljuje s svojstvenim nogometnim stilom, izven igrišča pa zapeljuje predvsem dekleta. Angleški mediji so poročali že o številnih seksualnih škandalih mladega Portugalca, o orgijah, o divjih zabavah … Kako na to gleda Sir Alex , ki je v preteklosti že mnogim "žurerjem" stopil na prste ali jim pokazal vrata kluba.

"Fergie ni nikakršen puritan," se pošali Jonathan. "Mislim, da ga ne moti, če se igralci zabavajo, dokler to ne vpliva na njihovo igro. Skoraj vsi pripetljaji povezani z Ronaldom so se zgodili poleti, v premoru med sezono. Ni dvoma, da je Ronaldo eden najbolje pripravljenih igralcev v ekipi (Rooney je tisti, ki je v tem smislu bolj vprašljiv), poleg tega pa je težko kaj slabega reči o njegovih predstavah v tej sezoni."

Ameriška družina Glazer po začetnih burnih protestih navijačev mirno vodi klub. © AFP

Za konec debate o velikanu iz Manchestra smo se dotaknili nekdaj ostro kritizirane ameriške vodstvene strukture na Old Traffordu. Družina Glazer je Unitedu naložila velike obresti za odplačevanje denarja, ki ga je v klub vložila ob nakupu. Kljub temu pa finančnih težav ni. "O dolgu ne vem veliko, mi pa ljudje, ki so v poslu doma pravijo, da je to nekaj povsem običajnega," razloži Wilson. "Resda so se povišale cene vstopnic, vendar v skladu z inflacijo. Nakupi igralcev niso opešali (Hargreaves, Tevez, Anderson in Nani zadnje poletje), finančni rezultati pa so dobri, saj so prihodki višji od obresti. David Gill je še naprej glavni operativec kluba, ima pa precej boljšo javno podobo kot njegov predhodnik Peter Kenyon. Trenutna zmešnjava pri Liverpoolu pa je še poboljšala sloves Glazerjev," je pogovor o Unitedu z večnim rivalom iz Liverpoola končal Jon.

Kinodvorana Emirates
Manchester United je večino sezone bil bitko za prvo mesto z Arsenalom , ki je v zadnjih tednih rezultatsko padel in si nabral že kar nekaj točk zaostanka. Še naprej pa seveda upa na napako vodilne ekipe, poleg tega pa preži tudi na zmago v Ligi prvakov, kjer se bo v četrtfinalu pomeril z Liverpoolom.

Arsenal pod vodstvom Arsena Wengerja krasi ena najbolj kavalirskih iger v Evropi. Vendar pa gre tudi za ekipo, ki je znana po tem, da narodnosti ne igrajo nobene vloge. Ali pomanjkanje Angležev v moštvu vpliva na priljubljenost kluba v Angliji?

Ikona - trener Arsenala Arsene Wenger z angleškim premierom Gordonom Brownom in francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem. © AFP

"Mislim, da ne. Igrajo prekrasen nogomet in zato jih imamo radi," pravi Wilson in stopi v bran Wengerjevi politiki. "Ne moremo reči, da v drugih ekipah kar mrgoli Angležev. Za tiste, ki se obremenjujejo s tem pa je zagotovo spodbudno, da je Arsenalova ekipa U-15 skoraj povsem angleška."

Nato smo se poigrali z ozadjem navijaške identitete v Londonu . Kdo navija za koga? Od kod izvirajo navijači klubov iz angleške prestolnice? "V Londonu naj bi veljalo, da Židje navijajo za Tottenham, protestanti za Chelsea in katoliki za Arsenal, vendar pa to danes ni več pomembno, če je sploh kdaj bilo," razloži naš sogovornik. "Arsenal privlači navijače iz severnega Londona, Islingtona in Hackneya, pa tudi ljudi, ki jih preprosto pritegne privlačen nogomet. Za koga bi pa vi navijali, če bi živelli v Londonu? Za večno neuspešni Tottenham? Paranoični Chelsea? Zadrti delavski West Ham? Dolgočasni Fulham srednjega sloja?"

Theo Walcott je eden redkih Angležev pri Arsenalu. © AFP

"Poznam veliko ljudi, ki navijajo za druge klube, a živijo v glavnem mestu. Ti vedno obiskujejo evropske tekme Arsenala, saj je zabava zagotovljena, stadion pa udoben. Morda to včasih ni bilo bistvo nogometa, vendar je danes drugače. Stadion Emirates je skoraj kot kinodvorana. Arsenal je vedno vse počel s stilom, ta sloves se ga drži že desetletja. Vselej so bile na čelu kluba bogate družine, ki niso stremele k nabiranju denarja, pač pa k vodenju na pravi način. V tem smislu je idealistični Wenger povsem v skladju s klubom."

Tako torej Jonathan Wilson o Manchestru Unitedu in Arsenalu. V torek bomo objavili še drugi del razmišljanja priznanega angleškega novinarja. Pogovor je seveda tekel o drugi polovici velike četvorke, o Chelseaju in Liverpoolu. Govora bo seveda tudi o Joseju Mourinhu in Rafi Benitezu, pa tudi o drugih pomembnih aspektih vsakdana teh dveh velikanov.