Matjaž, možni nasprotniki za dodatne kvalifikacije so znani. Ali se lahko izognete trditvi, da si želimo Grke?
To so svetovne in evropske velesile, vendar ima vsaka od njih pomanjkljivosti, ki so jih tudi pripeljale v dodatne kvalifikacije. Kar se mene tiče, le ne bi šel rad v hladno Rusijo, na tisto umetno travo, ki je neka druga zgodba.

Delegiran žreb, s katerim je svetovna nogometna organizacija Fifa določila nosilce in nenosilce, ste že javno kritizirali v San Marinu.
Meni se zdi neumno in nekorektno to določati sredi tekmovanja. Pa tudi vsako drugo mesto v skupini zame velja enako. Zakaj torej tu nekoga preferirati in favorizirati? Je pa jasno, kaj je tu v ozadju. Tu smo popolnoma nemočni.

Kaj vam je pomenil obisk premierja Boruta Pahorja na zadnjih dveh tekmah?
To je priznanje, da smo Slovenijo spravili na noge. Ko smo se z letalom vračali, sem spoznal športni duh predsednika vlade. Po duši je športnik. Pokazal je, da razume, kako se fantje po taki tekmi počutijo. Vse to vidim zelo pozitivno in nič populistično.

Skozi evforijo zadnjih desetih dni ste delovali zelo mirno. Kako ste se spopadali s pritiskom in medijsko obsesijo?
Če kdo hoče priznati ali ne, evforija godi. Ljudje okoli reprezentance so se s tem spopadli zelo dobro. Z mediji smo komunicirali zelo korektno, našli smo tehtnico, ki je medijem dala informacije, fantom pa pustila prepotrebni mir. Sicer pa igralci prihajajo iz takih klubov, da so bolj kot ne vsega tega navajeni. Še več, zunaj je vse to precej bolj na nož.

Naslove osvajal že s svojim Mariborom

Matjaž Kek. Rojen je bil 9. septembra 1961 v Mariboru, nogometno kariero je začel in sklenil pri Mariboru, vmes pa je deset let igral v Avstriji za Spittal in GAK. V trenerski karieri je vodil Maribor in z njim osvojil dva naslova slovenskega prvaka. Na klop izbrane vrste je sedel januarja 2007 in jo v zadnjih kvalifikacijah popeljal do drugega mesta v tretji skupini. Žreb za dodatne kvalifikacije je na sporedu v ponedeljek. Slovenija lahko igra proti Rusiji, Grčiji, Franciji ali Portugalski.

Vendar vseeno. Delovali ste zelo mirno, kot da bi šla evforija mimo vas.
Kar se tiče moje mirnosti, lahko rečem, da je ta lahko včasih tudi krinka za notranje razburjenje. Moram priznati, da sem bil morda še najbolj nervozen po začetku tekme v San Marinu, ki ni stekla, kot smo pričakovali. Pa čeprav sem bil milijonodstotno prepričan, da bomo tekmo dobili. Mirnost je tudi posledica prepričanja v fante. Glavna informacija je zame trening in na treningu so fantje deset dni leteli.

Ste morali fante v teh evforičnih dneh miriti ali z njimi delati kaj drugače? Kako pravzaprav izvajate avtoriteto nad njimi?
Največjo avtoriteto lahko dosežem z znanjem in odnosom. Vse drugo je stvar režima. Ne mislite, da je pri nas vse idilično. Da so igralci angelčki, ki letajo okrog. To so fantje, ki se znajo poveseliti, znajo biti zelo razigrani. Vendar mi nikoli ni bilo treba opozarjati, da je trening najpomembnejši. Igralcem puščam določeno svobodo ravno zato, ker prevzemajo odgovornost za vse. Konec koncev se govori o njih. Oni so glavni del te zgodbe.

Kako je določen režim glede zamujanja ali telefoniranja?
Vse to prepuščam nekemu normalnemu načinu življenja. Ta pa je pogojen s tem, da se ve, kako se morajo vesti, ko je priprava na trening, na tekmo, ko so na sporedu analize … Ko je prosti čas, je pa prosti čas. Ne zdi se mi prav, da bi jih za deset dni zaklenil in jim preprečil vsako možnost komuniciranja s svetom. To povzroča le napetost, ki je lahko škodljiva. Je pa to tudi stvar njihovega vedenja. Morda sem ravno zato izbiral določene značaje, ki se znajo tako vesti. Nikoli pa ni idealno in niti ne pričakujem, da bi bilo.

Kako pa se odzovete, ko vas razjezijo? Ali kdaj kričite na njih ali loputate z vrati?
Vedno normalno komuniciramo. So pa tudi določene zgodbe, o katerih v medijih ne želim govoriti. Zdaj se je pojavil ta famozni avtobus. To zgodbo spoštujem tako globoko, da določene zadeve ostajajo za zidovi slačilnice, hotela – tudi avtobusa, če hočete. Avtobus je le prispodoba za neverjeten naboj in motiv. To ni noben cirkus ali filozofija. Pride prav, da nekatere stvari dodatno podžgemo. Bosna ima Ćira, mi imamo avtobus. Smo pa tu nekje, oboji v dodatnih kvalifikacijah.

Vzdušje, o katerem toliko govorimo, je plod procesa. Na tej poti ste bili kot selektor deležni strogih kritik. Ali danes zaradi tega čutite zadoščenje?
Čutim. Čutim tudi priznanje, da smo s sodelavci vztrajali. Čeprav je bilo včasih videti, kot da je zgodbe konec. Vsi čutimo zadoščenje, jaz nisem nobena izjema. Vesel sem, da smo nogomet pripeljali tja, kjer je bil pred desetimi leti. Sem zadovoljen, čeprav tudi razočaran, ker se zgodba ni razpletla z najsrečnejšim koncem. Vendar so fantje v tem razočaranju pokazali, koliko jim je do dresa. Oni so svoj odnos pokazali na tekmah.

	Ne mislite, da so igralci angelčki, ki letajo okrog. To so fantje, ki se znajo poveseliti in biti tudi še kako razigrani. Matjaž Kek

Najtežje je bilo, ko je Rudi Zavrl pred začetkom tega ciklusa javno preganjal Srečka Katanca. So vam morda prijatelji predlagali, naj raje odstopite?
Sem preveč trmast, da bi komu pustil vplivati. Odločam se sam, sprejmem pa mnenje vsakega. Tista situacija je bila zelo specifična, ker je bila povezana s Srečkom Katancem, tvorcem največjega uspeha našega nogometa. Zato se pri ljudeh ob omembi njegovega imena vedno pojavi upanje. Samo upam, da je danes prejšnji predsednik lahko zadovoljen. Da je uvidel, da je ravnal prav, ko me je postavil za selektorja. V življenju so vselej vzponi in padci. Želim le dobro in pošteno opraviti svoje delo. Sestavni del dela pa je tudi napaka. Tudi pred fanti me ni sram priznati, ko storim kakšno. Ne zapiram se v lupino in ne trdim, da sem nedotakljiv ali najpametnejši.

Je ta reprezentanca zadihala šele, ko smo prenehali s silo iskati novega Zahoviča?
Zelo hitro sem spoznal, da bi bilo neumno iskati genija, če ga nimaš. Narediti ga pa ne moreš. Velika kakovost zdajšnje reprezentance je, da igra zelo kolektivno. Ve se, kdo so nosilci. Točno se ve, kako je pri nas postavljena hierarhija. Ta reprezentanca ima drugačen karakter. Iskali smo neko energijo in potrditev, da se majhna država lahko kosa z najboljšimi. Če so lahko takrat zmogli, je to vsem nam izhodišče, da je to možno ponoviti.

Pa čeprav se je vselej govorilo, da delate na dolgi rok.
Zgodba je bila zastavljena celo na daljši rok, kot se je zdaj zgodilo. Sem pa nujno potreboval dober rezultat, da dobim vsaj nekaj miru. Če me je v teh treh letih kaj motilo, me je to, da so me vsakih 14 dni menjali. Torej me je ta rezultat celo nekoliko prehitel, je pa popolnoma zaslužen. Na te fante sem res ponosen, vendar to ni iskanje alibijev za dodatne kvalifikacije. Ti dve tekmi želimo zmagati in se uvrstiti na svetovno prvenstvo.

Bi po tem uspehu lahko rekli, da ste boljši trener, kot ste bili igralec?
Uh, to naj ocenjujejo drugi. Sem pa boljši trener kot takrat, ko sem začel voditi reprezentanco. Pri tem mi je ekipa ogromno pomagala. To moram priznati. Tudi jaz sem s temi fanti rasel iz dneva v dan.

Ali glede na število poškodb med kariero danes še lahko rekreativno igrate nogomet?
Zelo redko s prijatelji ali veterani Maribora. A po tem dva ali tri dni ne morem hoditi. Tako da se nogometa izogibam, čeprav je to moja strast, ki ne bo nikoli ugasnila. Užival sem v vsakem trenutku, ko sem bil na igrišču, tako kot uživam v trenerskem delu. In bom užival, ko bom nekoč nogomet gledal s tribune. Pohorje imam za hišo, ostali so mi le še tek, kolesarjenje in smučanje. Sem pa vesel, da imam najožje prijatelje, ki niso tako specifično vezani na nogomet. Zato mi trenutki, kakršen je bil nocoj (Keka smo zmotili med večerjo s prijatelji, o. p.), predstavljajo ventil za sproščanje. Vendar vem, da bo že jutri zjutraj fuzbal pri meni spet na prvem mestu.