Po tem, ko smo v prvem delu intervjuja z Bojanom Prašnikarjem večino pozornosti namenili njegovemu službovanju pri Cottbusu in vtisom o nemškem nogometu, smo s "Herr Prašnikarjem" spregovorili o njegovem novem delovnem okolju in delovanju kluba kot takega, besedo pa je seveda zaneslo tudi k slovenskemu klubskemu in reprezentančnemu nogometu, v katerem je Prašnikar kot nekdanji selektor reprezentance in trener številnih klubov pustil neizbrisen pečat.

Cottbus se zdi kot precej "mrtvo" mesto. Kako ste zadovoljni z življenjem tukaj?
Cottbus je majhno mesto, vendar pa sem tukaj povsem zadovoljen. Me kar spominja na Maribor! Zdaj ko je zima se vsi poskrijejo po domovih, je pa bilo precej bolj živahno oktobra, ko sem prišel sem. Poleg nogometa imajo tukaj tudi hokejski klub, rokomet, najboljšega skakalca v višino v Evropi itd., skratka je kar športno mesto. Se pa seveda bolj ali manj vse vrti okoli nogometa. Temu namenjajo približno 80 odstotkov vsega prostora v medijih. Prostega časa pravzaprav nimam, tukaj živim sam in večino časa porabim za nogomet.

	Slabih izkušenj z Nemci nimam, ravno nasprotno. Je pa tako: tudi to sem že doživel, da je po porazu iz množice zagrmel kakšen 'raus'. Bojan Prašnikar

Kakšen je nemški sistem ravni odločanja v klubu? Ste pri svojih odločitvah avtonomni?
Tukaj je vse zelo ločeno. Predsednik in športni direktor opravljata svoje delo, jaz pa svojega. V moje delo se nihče ne vtika. Ko sem prišel, sem potreboval nekaj tednov, da sem analiziral stanje, decembra pa so vsem mojim zahtevam ugodili in mi pripeljali nove igralce.

Pred kratkim je članica vašega kluba postala tudi nemška kanclerka Angela Merkel. Kako ste se počutili, ko ste ji izročali majico kluba?
To je bilo res nekaj posebnega, celotno mesto je govorilo o tem. Merklova prihaja iz Magdeburga v vzhodni Nemčiji in že prej se je govorilo, da nas bo prišla obiskat. Je prijetna gospa in sva se zapletla v kar zanimiv razgovor. Takrat sem želel v Cottbus poklicati tudi Janeza Janšo! Skušal sem ga priklicati, vendar je bil preveč zaposlen. Janšo kar dobro poznam namreč, nekajkrat sva skupaj igrala na ekshibicijskih tekmah. Pa kdaj drugič (smeh).

Kakšni so Nemci?
So precej zaprti, še bolj kot mi. Ves čas te ocenjujejo, vendar pa si z dobrim delom pridobiš njihovo spoštovanje. Slabih izkušenj z njimi nimam, ravno nasprotno. Je pa tako: tudi to sem že doživel, da je po kakšnem porazu iz množice zagrmel kakšen 'raus'. Tako pač je, ampak s tem se ne velja obremenjevati.

Ob prihodu Angele Merkel je Prašnikar v Cottbus skušal priklicati tudi slovenskega predsednika vlade Janeza Janšo. © Action Images

Kakšen pa je vaš odnos z nemškimi mediji?
Me kar kličejo redno po telefonu, vendar se jim dostikrat ne javim. Je tako, da ti besede radi kar polagajo na jezik, potem pa tudi zaradi tega, ker nemščina pač ni moj materni jezik, pride do takšnih zaključkov kot takrat, ko naj bi rekel, da me je Bundesliga razočarala. Kljub vsemu pa moram reči, da imajo Nemci kar spoštljiv odnos do tistih, ki delajo v nogometu. V kolikor kdaj kdo zapiše kakšno laž klub takoj reagira in mediji so dolžni objaviti popravke.

V zimskem premoru ste igrali tudi na Kitajskem. Je bilo to predvsem zaradi Kitajca Shaa, ki igra za vaš klub?
To je odigralo kar pomembno vlogo. Shao je pravi kralj v njihovi reprezentanci, eden njihovih največjih zvezdnikov. Je kar dober nogometaš, sicer bo potrebno še veliko izpiliti, vendar pa vidim, da je fant zelo odločen. Kitajska je bila zanimiva izkušnja. Igrali smo v neki vasi 200 kilometrov stran od Hong Konga. V tej vasi živi šest milijonov ljudi (smeh).

Posvetimo se še malce slovenskemu nogometu. Zakaj slovenski klubi nikakor ne uspejo zapustiti "zone somraka"?
Za resen nogomet rabiš vsaj dva milijona evrov, pa še to ni nič. Pet milijonov bi bilo za slovenske razmere dovolj, vendar dvomim, da kdo razpolaga s takšnim proračunom. Pri nas ni nobenih centrov. Za Olimpijo in Ljubljano je bilo očitno ljudem kar vseeno. Imamo klube v Lendavi, Ajdovščini, Ivančni Gorici … z vsem spoštovanjem do ljudi, ki so te klube pripeljali tako visoke, vendar ljudje božji, tako se ne moremo iti resnega nogometa! Domžale so na precej dobri geografski lokaciji in z dobrim in organiziranim delom z lahkoto obvladujejo ta prostor.

Preberite še ...

Intervju s Prašnikarjem, 1. del Cottbus ... Kje in kdo? Pogovor: Branko Jelić Pogovor: Igor Mitreski

Stadioni pa kar samevajo …
Vam bom odgovoril kar z vprašanjem. Radi gledate filme? In če jih, zakaj jih gledate? Zaradi igralcev predvidevam. Če je kdo dobil oskarja boste še toliko raje odšli v dvorano in si pogledali njegov film. Kaj pa naj gledajo naši gledalci? Če ni igralcev in če ni zvezd, nikogar ne boste zvabili na stadion.

V času vašega dela na klopi reprezentance so vam številni očitali staromodnost. Kako odgovarjate na te očitke?
Ko sem prevzel reprezentanco, smo bili na 36. mestu, ko sem odhajal pa dve mesti višje. Torej celo bolje kot pod Katancem. Ne rečem, da sem sam delo opravil bolje, vendar pa smo takrat iztržili maksimum. Ljudje so pričakovali, da bomo kar tako premagali Hrvate, ki so že takrat sestavljali moštvo, ki danes žanje takšne uspehe. Preprosto nismo imeli dovolj kakovostnih igralcev. Takrat so govorili, da sem staromoden, čeprav sem določene sisteme igre uveljavljal in preizkušal že pet let pred ostalimi.

Veliko težav mu je na začetku s svojo muhavostjo povzročil prvi zvezdnik Cottbusa Dimitar Rangelov. © Action Images

Kako ocenjujete trenutno stanje reprezentance?
Je kar je, ni prave kakovosti. Keka dobro poznam, saj sva bila nenazadnje skupaj tudi za novo leto. Rekel sem mu, da se mora odločati povsem avtonomno in ne pustiti, da mu reprezentanco sestavlja kdo drug. Pri nas igralec kot je Šuler odide v tujino in naslednji dan prejme vpoklic v izbrano vrsto. Opravljamo dve selekciji. Prvo, da vidimo, kdo je dovolj dober in drugo – tisto negativno – da vidimo, kdo ni za reprezentanco. Tako to ne gre. Prijateljske tekme ne služijo temu namenu, saj je tukaj treba graditi okostje za ekipo, ki bo igrala na kvalifikacijah. Igralci kot so Jukan pač niso za reprezentanco. Sam ne verjamem v nekakšno pomlajevanje ekipe. Imaš pet ali šest ključnih igralcev in nato okoli njih gradiš moštvo. Sam sem vedno izbiral le najboljše.

	Opravljamo dve selekciji. Prvo, da vidimo, kdo je dovolj dober, in drugo, tisto negativno, da vidimo, kdo ni za reprezentanco. Bojan Prašnikar

Ko ste zapuščali Slovenijo ste bili vpleteni tudi v afero z novinarjem Slovenskih novic Mitjo Lomovškom, ki vam je očital, da ste prejeli denar za to, da bi Nastja Čeh igral v prvi enajsterici. Kako je danes s tem?
Zadeva je zame zaključena. Dobil sem svojo pravico in zadoščenje na sodišču in če nekdo o meni trosi takšne laži, naj to tudi plača. Ko sem bil selektor so me klicali, ker sta imela Vuk in Čeh nek nesporazum in naj bi šlo za 300.000 evrov, vendar sem jim rekel naj me pustijo pri miru in da s tem nočem imeti nič. Potem pa sva se enkrat srečala na Tepanjah s tem Vukom in se pogovarjala na splošno o nogometu. Kasneje je prišlo na dan, da naj bi mi on plačal 5000 mark v kuverti, njegov šofer pa je rekel, da mi je izročil časopis, kar je bilo seveda povsem kontradiktorno. To zadevo je potem Lomovšek obrnil po svoje in vemo, kaj se je zgodilo. Po koncu vsega mi je rekel 'brez zamere, saj veš časopis je treba prodajati, ni nujno, da sva skregana'. Nisem mogel verjeti. Pa ta človek teh zadev nikoli ni preverjal pri meni in o tem z menoj sploh ni govoril. Povedal sem mu, da mi je storil nepopravljivo škodo in moje ime omadeževal za celo življenje. Bil sem dvajset let v šoli, preživel sem vse, kar se v nogometu preživeti da, in mislim, da si na nikakršen način nisem zaslužil česa takega.

Amir Karič Prašnikarja še danes kliče "tovariš". © AFP

Nekaj podobnega vam je pred leti očital tudi Zoran Pavlovič …
Takole je. Nikoli v svoji karieri nisem igralcem pustil niti, da mi dajo za kavo. Enkrat samkrat sem prejel darilo od svojega igralca. Pred leti mi je Amir Karič podaril neko jakno potem ko je podpisal dobro sponzorsko pogodbo. Če se to komu zdi podkupovanje ne vem, to je le gesta. Kariča poznam že kot otroka. Bil sem njegov tovariš v šoli in tako se poznava že celo življenje. V šoli sem mu vedno pomagal in še danes me kliče 'tovariš'. Potem pa pride ta Pavlovič. Pred leti sem se z ženo odpravil v Salzburg in si ga ogledal v živo, dejstvo pa je, da je takrat igral porazno. Po tekmi sem mu povedal, da nisem zadovoljen, vendar pa da ga nisem odpisal in da je na širšem spisku, torej na čakanju. Naslednji dan me je poklical in mi dejal, da če je na čakanju naj ga kar zbrišem iz spiska. In sem ga res. Nato je govoril, da ni igral, ker ni plačal. Res je, plačal ni mi nikoli.

	Nikoli v svoji karieri nisem igralcem pustil niti, da mi dajo za kavo. Enkrat samkrat sem prejel darilo od svojega igralca. Pred leti mi je Amir Karič podaril neko jakno, potem ko je podpisal dobro sponzorsko pogodbo. Bojan Prašnikar

Bili ste zraven v letih, ko je Olimpija počasi razpadala in na koncu propadla. Kako ste sami to takrat doživljali?
Tisto leto je bilo res težko. Iz nič smo naredili Olimpijo, ki je skorajda osvojila naslov. Nismo imeli nobenega denarja. Takrat so v klub prišli politiki na čelu z Marjanom Podobnikom, ki si je res dejansko želel storiti nekaj dobrega. Takrat je bil še direktor Telekoma in bili smo tik pred tem, da podpišemo triletno pogodbo, ki bi nam takrat prinesla približno milijon mark na sezono. Potem se je v zadevo vmešal tudi LDS in vse skupaj je počasi padlo v vodo. Nikoli ne bom pozabil dogodka iz karantene pred tekmo z Mariborom. Obiskala sta nas Colarič in Gavez in le tri ure pred tekmo je Colarič dejal igralcem. 'Danes je vaša najpomembnejša tekma v karieri. Če zmagate, gradimo nov stadion." Nisem mogel verjeti svojim ušesom! Kaj briga igralce za stadion? Če bi jim rekel, da jim bo dal 10 evrov bi storil več. To je bil res hud udarec za igralce, vsi na čelu s kapetanom Dušanom Kosičem so bili ogorčeni. Kasneje vemo, kaj se je zgodilo. Za menoj je prišel Mihajlo Petrovič, klub je umiral na obroke in dve leti po mojem odhodu dokončno propadel.

Prašnikar je v svoji dolgi trenerski karieri delil nasvete tudi Berndu Schusterju in Avramu Grantu. © Action Images

Kako ste se razumeli z Mirom Gavezom?
Imela sva dober odnos, čeprav mi ni bilo všeč, da mi je za hrbtom prodal Alena Škora. V klub sem ga pripeljal zastonj in bil je res dober igralec, ki bi lahko še veliko napredoval.

	Ko bo Primorje prenehalo sponzorirati ajdovski nogomet, sem prepričan, da bo tam tudi nogomet na takšni ravni povsem ugasnil. Postali bodo zgolj povprečen tretjeligaš in tega se morajo zavedati. Klub je bil v preteklosti že nekajkrat tik pred propadom. Bojan Prašnikar

Pod vašim okriljem je Sebastjan Cimerotič odigral svojo najboljšo sezono. Zakaj mislite, da nikoli več ni ponovil takšnih predstav?
Že takrat sem Cimetu rekel, da je zanj in zame najboljše, če bi jaz postal kar njegov skrbnik. Oba bi lepo živela od tega. Moje nasvete je upošteval in tudi igral dobro. Ko mi je ušel iz rok, nikoli več ni bil isti. Takrat sem imel res veliko težav s poškodbami. Cimerotiča je mučila poškodba Ahilove tetive, Rakovič pa je na nekem pikniku stopil na žar in moral mirovati več mesecev. Skupaj sta igrala le tri tekme in v ključnem delu prvenstva sem bil brez pravih napadalcev. Jeseni so bili Rakovič, Cimerotič in Škoro neustavljivi.

Še za konec - imate tudi sami kakšnega vzornika med trenerji?
Imam, Marcella Lippija. Res izjemen trener. Spoznal sem ga tudi zasebno in se z njim nekajkrat pogovarjal o nogometu. Res velik in dostojanstven človek. Dobro poznam tudi nekaj trenerjev, ki danes igrajo vidno vlogo v svetu nogometa. Z Berndom Schusterjem sem se večkrat pogovarjal, ko je bil še trener Fortune iz Kolna, prav poseben odnos pa sem imel z Avramom Grantom. Ko je bil trener Maccabija me je spraševal za nasvete, kako priti v Ligo prvakov. Takrat sva se po telefonu slišala vsaj 30-krat. Povedal sem mu svojo zgodbo z Mariborom in kasneje se je Maccabi tudi dejansko uvrstil v Ligo prvakov.