Joc Pečečnik je slovenski poslovnež z mednarodnim pedigrejem. V slovensko 'jet set' smetano ga je izstrelil prevzem slovenskega nogometnega prvoligaša NK Factor , katerega je kasneje preimenoval v Interblock . Zdaj mnogi želijo – na njihovem čelu pa je ljubljanski župan Zoran Janković – da bi se Pečečnikov prvoligaš združil s tretjeligašem Olimpijo Bežigrad , ki velja za moralnega naslednika nekdanjega velikana slovenskega nogometa, in ustvaril evropsko nogometno zgodbo v slovenski prestolnici.

Pečečnika je revija Manager na svoji sloviti lestvici najbolj premožnih Slovencev uvrstila na četrto mesto. Podjetnik iz Šmarce, ki je obogatel v igralniški industriji, je svoje milijone vložil v šport. Lotil se je obnavljanja bežigrajskega stadiona, v nogometu pa ima smele načrte.

Že v letu 2008 želi začetek gradnje nogometne akademije na kar 115.000 kvadratnih metrih, nekoč v prihodnosti pa svojemu klubu napoveduje 15 milijonov evrov letnega proračuna.

Veliko se govori o vašem meteorskem vzponu v poslovnem svetu. Kje je bil Joc Pečečnik pred petimi leti?
Pet let nazaj sem bil v najbolj turbulentnem obdobju, ko se je naš poslovni proces lomil: nam bo uspelo v svetovnem merilu, ali ne? Takrat smo na področju igralniških avtomatov razvili že vse, kar smo želeli, nismo pa se še uveljavili na pomembnih trgih kot so Azija, Španija … Takrat se nam je kot prva ponudila možnost delovanja na Nizozemskem, katero smo dobro izkoristili in šli od tam naprej.

V vaši zgodbi o uspehu ima posebno mesto tudi prodaja 50 odstotnega deleža podjetja Elektronček avstralskemu investitorju.
S prodajo deleža Avstralcem smo stabilizirali svoje poslovanje in življenje. Na drugi strani pa je prišlo do dokaj nenavadnega dogodka, saj smo se dogovorili z Avstralci, da ne glede na sorazmerno enak lastniški delež, mi zadržimo ekskluzivno izbiro menedžmenta. Se pravi mi postavljamo direktorja. Oziroma , postavljam ga jaz.

Govori se, da boste prodali tudi preostali delež v podjetju.
Vsak otrok enkrat postane polnoleten. Upam, da bo tudi naš čim prej. Moj cilj je, da nekaj iz ideje spravim v življenje in to v najboljši formi prodam. Vsaka stvar ima svoj začetek in zaključek. Tudi Elektornček je naprodaj, vprašanje le, za kašno ceno. Ko bomo z rezultati dokazali, da je cena, ki si jo želimo, primerna in smiselna, bomo prodali tudi drugi del.

Revija Manager vas je na svoji znameniti lestvici najbogatejših Slovencev uvrstila na četrto mesto. Skozi kaj se manifestira vaše bogastvo? Imate vikende, jahte, floto avtomobilov?
Imam BMW 7, ki je star tri ali štiri leta. Nimam neke želje po avtomobilih, mislim, da sem to že prerasel. Tudi osebno nimam nekega posebnega premoženja, razen hiše. Barko, če gremo na dopusti, imam na 'lizing' od Hypo banke. Moje osebno premoženje ne predstavlja neke posebne vrednosti. Tudi nisem pristaš umetniških slik, kipov ali nakita. Moje življenje se praktično ni spremenilo. Je pa mogoče razlog tudi to, da ta denar ni v mojem žepu, ampak je to vrednost potencialnega premoženja, ki ga držim v roki, s katerim pa ne morem iti v trgovino in kupiti kruh (smeh).

Koliko evrov imate zdajle v denarnici?
Vedno imam kakšnih 1500 ali 2000 evrov za nujne primere. Največ toliko.

V denarnici vselej med 1500 in 2000 evrvi. © Boštjan Tacol

Prebral sem, da se že več let potegujete za posebno igralniško licenco v Nevadi. Za kaj pravzaprav gre?
Nevadska licenca je pika na i v igralniški industriji. Če bi prevedel v nogometno sfero, je to kot osvojitev Lige prvakov ali zmaga na svetovnem prvenstvu. Gaming Board of Nevada je najbolj prestižna in rigorozna inštitucijo na svetu. Jasno ti dajo vedeti, da licenca in pravica, ampak privilegij. Takšno licenco v igralniškem okolju moraš imeti. Igralniška dejavnost je zelo regulirana. Če hočeš prodajati igralniške produkte ali odpirati igralnice v katerikoli ameriški zvezni državi, pa tudi drugod, moraš imeti igralniško licenco in tehnično licenco za produkte. S tem, da je nevadsko najtežje pridobiti. Jaz jo zdaj pridobivam šesto leto. To ni posebno dolga doba, moj partner jo je na primer pridobival 13 let. Za njo smo porabili že kar nekaj milijonov dolarjev, za stroške potovanja, odvetnikov, funkcioniranja in prilagajanje podjetja … Bistvo te licence je, da moraš kot posameznik, ki stoji za neko pravno osebo, tem preiskovalcem dokazati, da si moralno nesporna oseba. Išče se profil človeka, tega pa vedno iščejo na podlagi njegovih dejanj. Preverjajo kakšen si kot oseba, zaposlovalec, lastnik, prijatelj, partner … Zato moraš dati svoje življenje na vpogled, izstaviti vsa pooblastila na računih, v arhivih, na institucijah. Da tja hodijo preiskovalci in ugotavljajo, kakšen si. Če ugotovijo, da ne plačuješ davkov, licence ne boš dobil, ker takih profilov ne marajo. Če se ne ve, od kod prihaja tvoj kapital, če se ne ve, kje si začel, od kod si dobival kredite, če ugotovitev izvora kapitala ni možna, potem licence ne boš dobil. Tudi ne, če tvoja potrošnja in prihodki na tvojih osebnih računih niso transparentni, znani, legalni. Milijon razlogov torej, da licence ne bi dobil in malo njih, da bi jo. Poleg vsega tega pa smo iz zgodovinsko spornega dela. Bivši komunizem v naših koreninah deluje kot strah: ali dati takšnemu podjetju s tega dela sveta tako pomembno licenco? Kaže nam dobro. Po navedbah odvetnikov in ljudi, ki so zadolženi za potek tega postopka, predvidevamo, da imamo zelo dobre možnosti, da licenco dobimo v prvem delu leta 2008.

Kaj to sproži?
To sproži proces nove motivacije na področju igralništva v našem podjetju. Mi smo trenutno največji in najbolj prepoznaven proizvajalec »multiplay aparatov« na svetu. Gre torej za aparate, na katerih več igralcev igra za eno mizo. Pridobitev te licence pomeni nadgradnjo našega posla. Svetovni proizvodnji bomo dodali še dejavnost svetovno znanega operaterja. Trenutno je to vezano na kazino Kongo v Grosupljem. V prihodnje pa imamo namen izvesti nov sistem iger na srečo v Las Vegasu. Gre za nišo, za katero smo patentirali poseben protokol, kako prirejati igre na srečo s pomočjo elektromehanskih aparatov na oddaljenih mestih. In v skladu s tem bomo v Vegasu zgradili hotel s centralno igralnico, od koder bomo distribuirali igre na srečo na oddaljene lokacije po Las Vegasu.

Kje ste poleg vsega tega našli čas še za nogomet?
Vsak človek ima svojo ljubezen, motivacijo in v poslu je to bistvenega pomena. Moja življenjska miselnost sledi temu, da je v vsakem poslu potrebno veliko dela in vztrajnosti. To so predpogoji za uspeh. Če želiš nekje biti vztrajen je zelo pomembno, da imaš rad to, kar delaš. Ko ta ljubezen malo popusti, ko stvar pride do svojega vrha, višje ne moreš. Naša dejavnost, proizvodnja igralnih aparatov v Elektrončku, je na vrhu. Jo skrbno varujemo, da tam tudi ostane. Vendar od mene ne zahteva, da bi moral sedeti osem ur tam in upravljati. Zato sem se lotil novih izzivov. Kar nekaj časa sem premišljeval, česa naj se lotim. Ali naj grem v nakup dodatne firme, se začnem ukvarjati z nepremičninami? Vendar sem videl, da je vse to naštudirano in bi težko dodal kakšne nove prijeme, zato sem se odločil pomagati športu. Skušal bom izkušnje in znanje od doma, predvsem pa iz tujine, prenesti v ta prostor in narediti sploh prvi primer tako neposrednega posega nekega zasebnika v šport. Tako smo se prek Toneta Hrovatiča povezali z ljudmi iz NK Factor in ga začeli upravljati. Ga preimenovali v NK Interblock in stabilizirali v prvi ligi. Ima perspektivno finančno in organizacijsko obdobje pred seboj.

	Računam, da bomo z gradnjo na 115.000 km 2 začeli prihodnje leto. Pečečnik o nogometni akademiji

Kakšni so kratko in dolgoročni cilji?
Člansko moštvo trenutno ni najbolj pomembno. Tu veliko več ne moremo prispevati. Gre za enostavno trošenje denarja za igralce, ki so nam na razpolago v slovenskem okolju. Z denarjem je zelo težko kupiti kri, to pa je danes v nogometu zelo pomembno. Na eni strani mora biti v Evropi samo-stimulacija igralcev visoka, kar je v Sloveniji včasih zelo velik problem. Na drugi strani pa je celotna scena v dokaj revnem stanju. Tukaj smo se vključili kot menedžerji, ki ne bomo iznašli nogometa, ampak bomo skušali v Sloveniji iznajti novo metodo pristopa k športu. Menim, da bodo politični botri opešali. Državne firme, ki sponzorirajo posamezne klube, niso pravične. Ni prav, da nekdo od državnega podjetja dobi 70 odstotkov, nekdo drug pa niti enega odstotka. Če že državna podjetja klube sponzorirajo, naj se naredi sistem, po katerem bosta imela Maribor in Livar enake pravice, da ju sponzorira državna firma. Ampak s tem se mi ne ukvarjamo. Vlagamo zasebni kapital, ker smo prepričani, da bomo tudi na slovenskem majhnem, nogometno pozabljenem prostoru, vpeljali formulo, ki mora delovati. Gre za povezavo treh stvari. Prva je vrhunska infrastruktura, govorim o bežigrajskem stadionu, ki bo sama po sebi tako močna, da bo s komercialno-tržnimi vsebinami poskrbela za prihodke, od katerih bo živel tudi klub. Na drugi strani je pomembna dodana vrednost, zato bomo naredili nogometno akademijo. Računam, da bomo z gradnjo začeli drugo leto. Bo na 115.000 kvadratnih metrih. Po obliki in vsebini bo kot moderna 'kasarna', kamor starši ne bodo imeli vstopa. Tam bodo na voljo najboljši vadbeni pogoji za mlade nogometaše z domačimi in tujimi strokovnjaki. Naša ciljna skupina bodo 14 letniki in računam, da bomo z lahkoto konkurenčni vsakemu evropskemu klubu. Pripraviti želimo šolo, kot jo ima Tottenham ali Real Madrid. Ne moremo se primerjati z Realom po številu gledalcev, zgodovini ali po finančnih vložkih, lahko pa se primerjamo tako, da naredimo vrhunsko šolo, ki bo še modernejša, kot njihova. Prepričan sem, da bo vsak igralec iz naše šole dovolj dober, da bo lahko igral v prvi ekipi slovenskega prvoligaša, nekaj njih pa bo tudi boljših. Torej, to so naši cilji. Vzdrževati člansko moštvo v prvi ligi in se približevati vrhu. Tudi kdaj stopiti na obrobje Evrope, imeti najlepšo infrastrukturo v Evropi in imeti akademijo, ki bo v šestih letih pripeljala do tega, da bomo imeli domače igralce. Ti bodo poleg tega, da bodo vrhunsko obvladali nogomet, saj bodo šli skozi najboljši vadbeni proces, tudi imeli nekaj domače krvi in pripadnosti.

Prostori Interblocka na Dunajski so razkošni in moderni. © Boštjan Tacol

Toneta Hrovatiča ste že omenili. Na kakšen način sta se pravzaprav razšla in kakšen odnos imata danes?
Tone Hrovatič me je pripeljal v nogomet, to je izključno njegova zasluga. Še danes sva prijatelja, nikoli se nisva skregala. Kljub temu, da sva se razšla z različnimi stališči do upravljanja kluba. O Tonetu lahko povem izključno pozitivne reči. V osmih mesecih, ko je bil pri nas, je delal 24 ur na dan. Z glavo, srcem in telesom je bil v NK Interblocku. Mogoče kar preveč, saj je imel na koncu že resne težave sam s seboj, ker se stvari niso odvijale po načrtih. Ne drži, kar si mnogi mislijo, da je bil Tone pri nas zato, da se je finančno okrepil. Mislim, da je bil on največji poraženec tega obdobja. Mi pa smo morali nekaj narediti. Voz je šel navzdol. Nihče ni več verjel, da ne bomo pristali v drugi ligi. Moj interes ni bil zamenjati Toneta. Sem pa spoznal, da trener Simeunovič nima več motivacije ali moči, da bi karkoli naredil. Takrat sem ga želel zamenjati. In ker se Tone ni strinjal s tem, da se vrne Skočić, sta odšla oba.

Glede trenerja Dragana Skočića so mnenja prav tako deljena. Premnogi v nogometnem svetu trdijo, da bi ga morali kar se da hitro odsloviti.
Doživljam stalne pritiske glede tega. Da je Skočić nesposoben, da nima avtoritete ali pravilne postavitve. Sam nisem nikoli menil, da je Skočić krivec za trenutno stanje. V naši ekipi je še mnogo drugih težav, ki jih je nogometna javnost kar pozabila. Moštvo smo poleti 'nametali' skupaj, večina ni bila skupaj na pripravah, igralci so v naš klub prihajali v zadnjih dneh prestopnega roka. Morali smo vzeti vse, kar se nam je ponujalo, saj velike izbire nismo imeli. Predvsem pa smo morali mnogo igralcev preplačati. Nismo bili zaželena sredina. Kdo pa hoče igrati pri nekom, ki se je sezono prej boril za obstanek? Sicer smo veljali za 'brand' s finančno perspektivo, vendar to včasih za nogometaše ni dovolj. Prvenstvo smo analizirali, za zdaj smo zadovoljni. Gre za normalne simptome, ki se pokažejo v mlademu zakonu in jih bomo počasi odpravljali. Iskali bomo karakterne igralce, ki so sami po sebi profesionalci. Tukaj imamo največ problemov. Skočić sicer ne uporablja tiranskih metod Bojana Prašnikarja. Je nekoliko bolj miren, sodoben trener. Stopnjo profesionalnosti v našem klubu bo potrebno povišati in igralci bodo morali sami pri sebi razmišljati, kako živijo, kako se obnašajo, ter odgovarjati za to. Zaenkrat je Dragan Skočić za nas najboljša izbira. On bo še nekaj časa na naši klopi in si mora ustvariti pogoje za delo. Če je do sedaj na klub vplival 25 odstotno, bo po zimskem prestopnem roku vplival že 75 odstotno.

	Pripravljeni smo mi plačati največ, če bi nam pomagal na dolgi rok od A do Ž zgraditi klub. Pečečnik o Katancu

Kje potem v to zgodbo paše Srečko Katanec?
Srečko Katanec paše v našo zgodbo kot vrhunski slovenski strokovnjak, ki ga zelo spoštujemo. Vidim ga kot mojega svetovalca, kako je treba od A do Ž narediti nek klub. On bi lahko tak proces prevzel. To pa ne pomeni, da bi sedel na klop, čez tri mesece bomo pa prvaki. Gre za to, da se skupaj naštudira model, ki bo aktualen čez štiri ali pet let. In bo poleg tega, da bo vsrkal najbolj perspektivne igralce iz našega bazena, imel tudi najboljši izobraževalni proces in na koncu ekipo, ki bo plod tega dela in bo konkurenčna tudi za obrobje Evrope. Zavedam se, da je to za njega precej težje delo, kot sesti na selektorsko mesto bolgarske ali makedonske reprezentance. Pri nas nimamo dovolj dobrih igralcev, ki bi Srečka zadovoljili, da bi se usedel na slovensko klop. On mora paziti na svoj ugled in si ne more privoščiti nenadzorovanih vključevanj v določene kroge. Problem ni v tem, da ga finančno ne bi bili zmožni zadovoljiti. Mi smo mu pripravljeni plačati največ, če se je pripravljen izpostaviti nekemu organiziranemu, dolgoročnemu projektu, ki pa zahteva veliko dela na dolgi rok. Z nami bi dejansko vzgojil neko lokalno substanco, ki bo dolgoročno živela v tem okolju in bo težko uničljiva.

Je Interblocku zanimiv kak nogometaš slovenske reprezentance?
Želel bi najti primerne nogometaše v pravem obdobju. Če je naš cilj v letošnji sezoni peto mesto, ne bom iskal evropskih igralcev najvišjega kova, da bi zagotavljali peto mesto. Bi pa rad našel, in to sem povedal tudi našemu strokovnemu vodstvu, slovenskega nogometaša, mogoče tudi Ljubljančana, primerno starega in primerno izobraženega, ki bi ga postavil za vodjo naše ekipe na dolgi rok. Z namenom, da mi ob igranju pomaga tudi v organizaciji jutrišnjega Interblocka. Zato smo se tudi pogovarjali o Tončiju Žlogarju. Želimo aktivnega igralca, ki bi se s pozitivnim duhom in pripadnostjo uveljavljal tri ali štiri leta v slačilnici in na igrišču in se kasneje prelevil v skrbnika našega kluba po nekem naravnem procesu. Tak primer je že Šalja, ki začenja voditi našo skavtsko službo. Tako bi rad tudi nekoga, ki mi bo na dolgi rok stal ob strani in pomagal s čistimi nogometnimi očmi. Ko pa bo za naš klub primeren čas, da bi se lahko približali bolj ambicioznim načrtom igranja v Evropi, pa mislim, da bo potreben neprimerno večji finančni vložek. In takrat ne vidim razloga, zakaj ne bi cela reprezentanca igrala pri nas. Ti fantje z izjemo nekaterih posameznikov ne zaslužijo toliko, da bi se lahko pogovarjali v milijonskih zneskih. Gotovo bodo v slovenskem klubu v Evropi lahko pustili več sledi, kot pa v nekem angleškem, bolgarskem ali ciprskem.

Olimpijo Bežigrad je pripravljen prevzeti takoj. © Boštjan Tacol

Mimo Olimpije ne moreva. Če začneva na začetku: koliko si tega imena sploh želite oziroma ste si ga želeliod vsega začetka?
To nikoli ni bila moja osebna želja. Če pa govorim o interesu športa v Ljubljani, je Olimpija ime, s katerim je potrebno odgovorno in primerno upravljati in ravnati na dolgi rok. Ne moreš si ga prilastiti, ga odvzeti in z njim upravljati na način, ki ni primeren za širšo javnost. Jaz sploh nisem proti nogometnem klubu Bežigrad ali Olimpiji in iskreno želim fantom, ki to upravljajo, da je njihov načrt in cilj tako plemenit, kot ga v javnosti predstavljajo. Če je to res, je to hvale vreden projekt. Če pa so interesi posameznikov, da pod pretvezo tega imena iščejo svojo pot v prihodnost, potem je to slabo. Čas bo pokazal, če bo ta projekt uspel. Mi pri tem procesu ne bomo niti 'bremza', niti pospeševalci. Če pri njih, ki to ime trenutno uporabljajo, nimajo pa ga v lasti, obstaja interes po povezavi z nami, je ta stvar povsem preprosta. Formalno pravno se kluba ne moreta združiti. Vprašati se je potrebno le, zakaj bi se Olimpija Bežigrad rada povezala z nami. Ali gre izključno za to, da bi mi njo finančno podpirali. Če gre za to, potem smo to pripravljeni narediti tako, da bomo mi klub upravljali, kot upravljamo Interblock, prek podjetja, lastnega kapitala. To pa pomeni, da bomo klub v bodoče upravljali le mi. Če je to njim sprejemljivo, lahko to naredimo takoj. Če jim je delno sprejemljivo, potem bomo vložili toliko sredstev, kot drugi. Vendar jaz mislim, da to za njih ni sprejemljivo. Oni ne potrebujejo mene, pač pa sponzorja, ki jim bo dal letno milijon evrov in jih pustil pri miru. Da počnejo kar hočejo. Za to pa nismo pravi naslov. Če pa bodo stremeli k temu, da se Ljubljani zagotovi velik klub, ki se bo imenoval Olimpija, imam jaz vse pravne vzvode, da klub poimenujem Olimpija. Se pravi si od nikogar ne rabim sposojati imena. Na drugi strani pa bom iz dveh klubov izbral najboljše jedro, da dobimo evropski klub z imenom Olimpija in drug klub, ki bo v slovenski ligi tik pod vrhom krojil svojo zgodbo. Ampak to ne bosta več Interblock in Olimpija, ampak en klub, ki bo imel povečano članstvo. In bo selekcioniral na dva dela.

Igral pa bo v kakšni barvi dresov?
Meni je zelena barva neskončno všeč. Jaz za Olimpijo navijam v hokeju, v košarki, kjerkoli se pojavi ime Olimpija, čutim simpatije do nje. Ker celo življenje hodim v Ljubljano in sem za ta klub ves čas navijal. Imena pa v svojem klubu nisem uporabil namenoma, saj nočem nič doseči na silo. Nočem nikogar dražiti in mislim, da bo čas sam prišel. V našem klubu smo stari eno leto. Nimamo zgodovine ali tradicije, vse lahko postavimo na novo in to je naša prednost. Nam navijači ne morejo vkorakati v slačilnico in zamenjati uprave. Tega preprosto ne pustimo. Ker nismo odvisni od nikogar. Vsakemu, ki bo temu klubu pomagal k evropski zgodbi, so vrata odprta. Moj sodnik je le čas. Če se bova ponovno pogovarjala čez pet let, bova lahko pogledala kaj sva govorila danes in ocenila, kaj smo dosegli.

Milijoni, milijoni, milijoni ...

Revija Manager je Joca Pečečnika uvrstila na četrto mesto svoje lestvice najbogatejših Slovencev. Njegov imperij je ocenila na 92,5 milijonov evrov. Prehiteli so ga Mirko Tuš (250 milijonov), Darko Horvat (190) in Igor Lah (145).

Mnogi trdijo, da se bo Joc naveličal nogometa in čez noč našel drugo igračko.
Večkrat imam predavanja o uspehu za mlade podjetnike in študente. Mogoče so žalostni ob mojih besedah, da obstajajo tri stvari, ki se jih mladi v svojih karierah ne zavedajo. Prva je, da uspeh ne pride čez noč. Druga, da se mladi ne ukvarjajo z vprašanjem, koliko dela je potrebno opraviti, da se uspe. Njihovo razmišljanje je pokvarjeno v razmerju 1:1000. Se pravi, če nekdo misli, da mora za to, da bo nekaj uspešno opravil, porabiti 100 ur, bi jih moral 100.000. Jaz se s poslom ukvarjam od leta 1989, in če kdo ve, vemo stari mački, da je za uspeh potrebnih deset let. In mi pričakujemo, da bomo v desetih letih nekaj naredili. Le smrt ali okrnjeno znanje mi lahko preprečita, da te zgodbe ne bi pripeljal do konca. Tu gre za proces, mi v tem uživamo, se ne utrujamo. Vsak korak nam odpre nov pogled, ki nam pokaže, da je Slovenija zelo visoko v nogometu glede na to, kako slabo se dela v primerjavi z drugimi klubi po Evropi. Saj nimamo nobene pametne šole, nimamo selekcij, naši klubi sploh niso nogometni, pač pa rekreativni. Naše nogometne šole pobirajo igralce le zaradi članarin, ne zato, ker bi bili fantje perspektivni. Ne bo prišlo do tega, da bomo dvignili roke in rekli, da se ne gremo več. Seveda, če se ne bo zgodilo, da bi nam kdo onemogočil dokončanje bežigrajskega stadiona. Če bi se to zgodilo, potem pa se lahko umaknemo tudi pet do dvanajstih. Sklepamo vse možne kompromise, lobiramo, delamo salte, vse počnemo, da bomo to speljali brez težav. Če pa ne bi mogli narediti stadiona, pa ta stvar več nima komercialnega kroga. In bi se dolgoročno izčrpali, saj bi to predstavljalo le izgubo in strošek. Vendar tega ne pričakujem. V državi in mestu je veliko pozitivne energije usmerjene v to, da se ta bežigrajski stadion naredi. Mislim, da ga Ljubljančani na nek način že čutijo, navijajo, da bo. Morda me kakšni Green Dragonsi ali pristaši Bežigrada ne marajo tako, kot če bi bil njihov, ampak to ni ovira. Gre za infrastrukturo, kjer bo igral Bežigrad, Interblock ali Svoboda. Vsak, ki bo to želel. In to je moj interes. Sem menedžer, ki želi pomagati športu. NK Interblock je le ena od dejavnosti, ki jo počnem v tem športu. In v prihodnosti bomo, če bo ta projekt uspešen, to gotovo še razširili.

Razširili na hokej in predvsem košarko?
Rad bi pomagal, vendar vsem tudi ne morem. Nisem državno podjetje, ne zbudim se vsako jutro z dvema milijonoma evrov na računu in razmišljam, komu bom dal. Moja sredstva so limitirana. Trenutno sem svoj celoten kapital dal v bežigrajski stadion, zato si kakšnih resnejših zneskov in dodatnih sponzorskih pogodb za nekaj časa ne moremo privoščiti. Rad pa bi videl, da bo bežigrajski stadion zaživel, da bomo iz naslova najemnin dobili velik proračun in bomo v bodoče pomagali tudi košarki, če bo potrebno. Računam, da se bodo stvari zdaj obrnile na bolje, da bodo transparente in se bo morda našla tudi dolgoročna rešitev o privatizaciji kluba v obliki delniške družbe. Dejstvo je, da klub ni konkurenčen, da potrebuje štiri ali pet milijonov evrov več in da se ti igralci lahko pretegnejo kolikor se da, pa več ne morejo ponoviti zgodbe s tekme proti CSKA. To je moje mnenje. Mislim, da so junaki te sezone. Tujce sicer napadajo, da nimajo pripadnosti, moje mnenje pa je, da tudi niso kakovostni. Ne vem sploh, zakaj so tu. Vendar to ni več moje področje. Če hočemo močno, živahno Union Olimpijo, ji moramo dodati štiri ali pet igralcev in proračun povečati za štiri ali pet milijonov. Da bomo vsaj približno resen klub.

Z žogico, ki nosi podpis slavnega Peleja. © Boštjan Tacol

Vas morda zanima vodenje Združenja nogometnih prvoligašev?
Ne, saj imam z vsem tem, o čemer sem do sedaj govoril, veliko dela. Več kot osem ur na dan. Seveda količina upada, saj stvari, ki jih uredimo, uredimo trajno. Bo pa še trajalo leto ali dve, vsaj do otvoritve stadiona. Delo na združenju prvoligašev je solidno, morda potrebujemo več ambicioznih mlajših ljudi, ki bodo dali nov zagon. Recimo, da je zdaj Hlastec stvari nekoliko pognal naprej. ZNL mora postati organ, ki bo trdno stal na svojih nogah in bil nek vplivni element na športni in nogometni sceni pri nas. Kar pomeni, da se mora znati boljše prodajati, iztržiti več denarja in poriniti ligo višje. Predvsem mora bolj intenzivno delovati z mediji, pritiskati na njih in jih tudi sankcionirati. Jaz sem zdaj nek izgubljeni vitez, ki se krega s Televizijo Slovenija, dajem na stran neke športne časopise, saj menim, da gre za neobjektivno gledanje na nogomet in poročanje, kjer se dela po užaljenem strateškem načrtu. Medije želim vzpodbuditi, financirati, da bodo začeli pisati o tem, kaj nogomet je. Da je nogomet najpomembnejša stvar na svetu. Da bomo dobili tudi v Slovenijo evropski utrip. Mogoče bi morali pri ZNL upoštevati mojo izjavo in se več ne prepuščati Telekomu v roke, saj ta po mojem mnenju to ligo izkorišča. Seveda je Telekom zaželen in je boljši sponzor, kot tisti, ki ga ni. Vendar je v pogodbi ena ničla premalo. Če je to vredno le 250.000 evrov, bomo mi naslednji sponzorji. Pa še več bomo ponudili. Ker je to pač potencial. Če ga ne vidiš, potem ne sodeluj.

Kaj pa NZS? Vas mika?
V nogometu sem mlad, nekih konkretnih stikov z NZS nisem imel. Rudija Zavrla poznam, vem da je uglajen diplomatski človek. Kdorkoli bo predsednika še kdaj napadal, naj mu izkaže vsaj to spoštovanje in ga napade z nekim alternativnim programom. Mislim pa, da je tudi on izgubil voljo po dolgoročnem funkcioniranju . Če bo Rudi Zavrl zapustil to mesto, je v našem klubu tudi on izredno zaželen. Gre za izredno uglajenega človeka z mednarodnimi povezavami, mi bomo to potrebovali. Ko bo stvar zaključena, se bomo morda obrnili nanj z vprašanjem, če bi nam bil pripravljen pomagati. Če pa bo ostal predsednik, mu seveda želim vse najboljše. Morda na tem mestu vidim človeka z drugačnim značajem. Tip karakterja, kot ga ima recimo Zoran Janković. Nogomet je potrebno malo zbuditi, mu dati nove perspektive, premešati ljudi, da se dobi nov zagon. Že več let smo v nekem 'status quo' položaju in so ljudje že apatični. Sicer pa z NZS nimam nobenih težav, niti bi si jih upal imeti, saj smo del njihove organizacije in moramo biti pridni (smeh).

	Prva žoga bi se morala brcniti leta 2010 ali 2011. Pečečnik o bežigrajskem stadionu

Stadiona sva se že dotaknila. Če se mu posvetiva nekoliko bolj konkretno: kakšno je stanje trenutno in kdaj naj bi se brcnila prva žoga na prenovljenem Bežigradu?
Vse teče po načrtih. Postavili smo zelo simpatično strokovno ekipo, ki dela na celotnem upravnem delu, saj gre za večslojni projekt. Upravni del mora izluščiti smernice za naprej. Ustanovili smo družbo, zemljišče je že na eni firmi, jaz sem svoj kapital vplačal, se pravi ima ta družba kapital in zemljišča. Obstaja nekaj zapletov z ljudmi, ki so še uporabniki na tem zemljišču, računam pa, da bomo to v enem mesecu rešili. Trenutno čakamo soglasja in mnenja vseh vpletenih v upravni postopek. Čakamo pa tudi restavratorski projekt, ki nam bo služil kot osnova za začetek del. Ne bi radi izgubili nobenega tedna, ki ga ni treba. Zato bomo določene restavratorske posege delali tudi v različnih halah pri določenih obrtnikih, ki bodo začeli odvažati nekatere Plečnikove elemente in jih začeli sanirati. Konec marca ali v začetku aprila želimo dobiti prvi del gradbenega dovoljenja, ki se imenuje pripravljalna dela. Torej bi lahko začeli februarja odvažati te pomembne elemente in jih poslati v rekonstrukcijo ali restavratorski proces. Tako bi marca že začeli s prvimi izkopi in vzporedno pripravljali celoten projekt do gradbenega dovoljenja, ki bi ga dobili najkasneje do septembra. In od takrat naprej traja gradnja približno dve leti. Do leta 2010, 2011, ko jaz pričakujem, da bi se morala brcniti prva žoga. Do sedaj nismo naleteli na nobeno resno oviro.

Ste razmišljali, da bi v okviru stadiona zgradili tudi igralnico?
Tega nimamo namena početi. Nismo več pripravljeni investirati v igralniški posel v Sloveniji. Sem pa zadnje čase dobil kar nekaj informacij glede Casino Ljubljana in morda bomo igralnici ponudili cenejši in bolj primeren prostor v bežigrajskem športnem parku. Nismo se še povsem odločili. Morda bi bilo možno postaviti igralniški del v hotel, ki bo izven športnega parka. Potem bi v tem hotelu dali igralnici Casino Ljubljana svoj prostor. Oni bi dobili cenejšo najemnino, mi pa dolgoročnega najemnika. Sami pa v to ne bi šli. Prvič ni primerno, da igralniški del mešamo s športnim. Poleg tega pa se nam to v Sloveniji ne zdi več 'biznis'.

Pečečnik je reden gost košarkarskih spektaklov v Tivoliju. © Boštjan Tacol

Koliko na mesec zapravite za plače igralcev Interblocka?
Velikokrat se omenja, da je peto mesto Interblocka razočaranje, ker gre za najdražje slovensko moštvo. Sam se ne strinjam. Prvič zato, ker sem prepričan, da nismo najdražje slovensko moštvo. Za plače zapravimo približno 110 tisoč evrov mesečno, to je bruto znesek. To je približno 1.3 milijona letno, s tem, da imamo na plačilni listi še cel kup igralcev, ki predstavljajo ostanke NK Factor in vladavine ljudi, ki so bili pred menoj. Imel sem prek 25 igralcev, ki so imeli sklenjene pogodbe do 2009. To pomeni, da sem moral poleg vseh igralcev, ki sem jih pripeljal s Tonetom in potem sam, seboj nositi še vse igralce, ki sem jih dobil od Factorja s pogodbo do leta 2009. Če bi očistili to na normalno število igralcev, bi bil strošek za plače naših igralcev pod milijon evrov na leto. Torej ne plačujemo vrtoglavih vsot. Morda ima en igralec nekoliko večjo pogodbo, to pa zato, ker naj bi bil njegov prihod pomemben za to, da so prišli tudi drugi. Drugače pa tu ni nekih pretiravanj. Je pa dejstvo da z milijon in pol evri v Ligi prvakov ne boš igral nikoli. Ko bomo začeli razmišljati, da bomo igrali neko pomembnejšo vlogo na obrobju Evrope, bomo potrebovali 15 milijonov vsako leto. Tisti, ki sanja, da bo z dvema milijonoma evrov pripeljal dva igralca iz bivše Jugoslavije, dodal tri mladince, se bo vse 'poklopilo' in bomo premagali Liverpool, tega ni (smeh). Potrebno bo več vlagati, tudi v šole, da bomo prihrani kak evro, ker bomo imeli svoje igralce.

	Za plače zapravimo približno 110.000 evrov bruto na mesec. Ko bomo želeli odigrati vlogo na obrobju Evrope, bomo proračun izdatno povečali. Pečečnik o plačah v NK Interblock

Tu v igro vstopi vaš načrt nogometne akademije.
Gre za dolgoročen posel. Akademijo vidim kot izredno dober komercialen element Računam, da bom imel od 280 do 300 dijakov in bom z njo odkupoval odpustke v velikih klubih. Rekel bom Barceloni ali Udineseju ali pa komerkoli: jaz vam vzgajam šest najbolj nadarjenih igralcev, pridite pogledat naš vadbeni proces, infrastrukturo, dajte svoje nadzornike. Za kupnino vzgajamo šest igralcev štiri leta, posoditi nam svojega tridesetega ali štiridesetega igralca, ki pri vas nima niti najmanjših možnosti da bi igral, pri nas bo pa Ronaldinho. In to evropski klubi potrebujejo. Evropski klubi nimajo pogojev za uvoz predvsem južnoafriških igralcev. V Angliji je sindikat, v Franciji so Arabci premočni, Španci kupujejo v Južni Ameriki …. In tu vidim priložnost. Če vzamemo deset odstotkov Afričanov, igralcev s Karibov, Južnoameričanov, si lahko privoščim pri 14 letih iste igralce kot Barcelona. Tudi jaz jim lahko ponudim 20 tisoč dolarjev. In tu sem lahko konkurenčen. V Braziliji se kupuje 14 letnike po tisoč dolarjev. Če kupiš enega za 20 tisoč, mora biti Ronaldinho. To filozofijo je začel uporabljati delno že Dinamo, vendar je šlo pri njih bolj za naključje. Zanimivo je, da po Da Silvi, ki je tipičen primer, da je to izvedljivo, s tem v Zagrebu ne nadaljujejo. Ker nimajo infrastrukture in celote, kamor bi to dali. Vsak klub v Evropi bo zainteresiran, da pošlje igralca k meni in mi zanj plačuje, si deliva pravice in jaz dobim njegovega 40. igralca. To je sanjska pogodba za vsak klub. Vendar moraš biti kredibilen partner. Osebno sicer poznam predsednika FIFA Seppa Blatterja in grem lahko v katerikoli klub želim na obisk reči predsedniku dober dan, pa še vas vzamem s seboj, da me slikate cele dneve. Ampak, ko grem domov, od tega nimam nič. K predsedniku velikega kluba hočem priti s ponudbo, ki bi ga zanimala, ne pokazati svojo 'faco'. In tu vidim res veliko priložnost. Strah me je le, če bomo na tem področju našli dovolj strokovnjakov, ki bodo to lahko strokovno peljali. Ker strokovnjakov je ogromno, ko pa potrebuješ nekoga konkretno, pa nimajo pojma. Enkrat sem že povedal in bom še enkrat: čudi me, da nima v Ljubljani sedeža Manchester United, če imamo pa toliko strokovnjakov. Zdaj sem na ta silna 'sufliranja' že imun. Ko takemu rečeš: Ok, prav imaš, Skočić je zanič, povej koga naj dam, pa ni odgovora.