Nogometaš grškega Olympiacosa Mirnes Šišić je takoj na svojem debiju proti Danski pokazal, da gre za nogometaša s prefinjeno tehniko in idejo pri igri. Ravno tak je manjkal selektorju Matjažu Keku. Ta je Velenjčana najprej preizkusil kot ofenzivnega zveznega igralca, na zadnjih dveh kvalifikacijskih srečanjih pa ga je prestavil na bočni položaj, kjer se Šišić tudi najbolje počuti.

Po prvih dveh kolih našim kaže zelo dobro. Po remiju na Poljskem in zmagi nad Slovaško v Ljudski vrt prihaja Severna Irska. Pravšnji nasprotnik za nove točke.

Mirnes, ob vašem trenutnem položaju v klubu je verjetno reprezentanca pravi balzam.
Reprezentanca mi ogromno pomeni in vanjo veliko vlagam. Na vsak zbor prihajam motiviran. Vselej se podrejam ekipi. Najpomembnejši so čim boljši rezultati. Nič, kar smo do zdaj storili, ne bo veljalo, če ne bomo zmagali v soboto. To bi nam pomagalo pred Češko. Tako mi kot javnost pričakujemo tri točke. Vse bomo naredili, da jih osvojimo.

Od januarja je član Olympiacosa. © SPS

Kaj veste o Severni Irski?
Z nasprotnikom se pretirano ne obremenjujemo, bolj bomo gledali nase. Če bomo svoje naloge dobro opravili, nas Irci niti ne zanimajo preveč. Poskušali bomo ponoviti igro proti Slovaški in popraviti nekatere malenkosti.

V reprezentanci ste zaigrali na položaju ofenzivnega vezista in na boku. Kaj vam bolj ustreza?
Moje igralno mesto v klubih je bilo prej vedno levo ali desno na boku v sistemu 4-4-2, pa tudi v 4-3-3 sem lahko igral levo ali desno. V reprezentanci sem igral tudi kot "povlečeni" napadalec ali pa za dvema napadalcema. Smo pa zdaj oblikovali ekipo, imamo postavitev, ki prinaša dobre rezultate. Ne verjamem, da bomo veliko menjali.

Sliši se, da tudi povzdignete glas v slačilnici.
Včasih je pač tako, to je treba razumeti, da v ekipi nekdo povzdigne glas. Tako je v nogometu. Ve se, da nekdo lahko kaj reče in doda, nimam pa nobenega namena biti vodja, to me ne zanima. Podrejam se ekipi.

Kako je s tem v klubu?
V slačilnici vlada zelo dobro vzdušje. Se pa ve, da vsi ne morejo govoriti. Ne more priti nov igralec in takoj govoriti pred vsemi. Ni variante! To lahko stori Djordjević, ki je kapetan, in morda še dva ali trije starejši igralci. Ne more pa vsak. Meni tam to ne pade na pamet in se v to niti ne mešam.

Mirnes želi graditi svoj slog igre. © SPS

S prihodom novega trenerja se je vaš klubski status poslabšal. Ste o tem morda govorili s športnim direktorjem?
Prej je bil športni direktor Ilija Ivić, s katerim smo se lahko veliko in redno pogovarjali. Klub je deloval drugače. Zdaj je sistem drugačen, saj so vse položaje zasedli Španci. Če povem po resnici, se z novim športnim direktorjem o tem še nisem pogovarjal. Mislim pa, da ga bom o statusu kmalu povprašal. Bilo pa nam je rečeno, da bomo vsi dobili priložnost. Prvenstvo je dolgo, tu je še grški pokal, pa pokal UEFA … Zdaj sta pomembni le ti dve reprezentančni tekmi. Potem bomo pa videli.

	Imel sem tudi ponudbi Panathinaikosa in AEK, a sem si želel le v Olympiacos. Mirnes Šišić

Na življenje v Olympiacosu ste se verjetno že navadili.
V Grčiji sem že pet let. Olympiacos je ogromen klub. Precej igralcev si tega ne more predstavljati. Vse je na vrhunski ravni, organizacija je popolna. Vsak mlad igralec bi si moral želeti igrati za tak klub. V Grčiji polovica prebivalcev navija za Olympiacos, druga polovica pa je razdeljena med Panathinaikos, PAOK in AEK. Ta druga polovica vedno vse podreja temu, da Olympiacos ne bi bil prvi. To se ne bo nikoli spremenilo.

Kakšna je vaša pogodba? Koliko strani ima?
Približno sedem, osem. Povsem je drugačna od teh v slovenski ligi. Ima veliko klavzul, notri so tudi stvari, povezane z marketingom, dobim avto, hišo …

Grščino obvladate?
V Grčiji sem pet let in dobro govorim grško. Gre pa za izjemno težak jezik. Slovnica je zelo zahtevna, črke so težke, vendar znam zdaj tako brati kot pisati.

Najbolje se počuti na bočnem položaju. © SPS

Življenje v Atenah je bržčas "hektično". Se lahko mirno sprehajate po ulici?
Ne. Niti se ne gibljem vsepovsod. Živim precej odmaknjeno. Te pa ljudje seveda prepoznajo, ko se kje pojaviš. V Sloveniji je vse drugače. Pri nas se je položaj v zadnjih mesecih po boljših izidih spremenil, pomembna pa je bila tudi menjava stadiona. Dobili smo ambient, ki nam pomaga. Dvanajst tisoč gledalcev naredi odlično vzdušje. Vendar pa je drugače igrati na olimpijskem stadionu v Atenah derbi AEK : Olympiacos pred 75 tisoč ljudmi.

V kvalifikacijah za Ligo prvakov vas je izločil ciprski Anorthosis. Kako so to sprejeli navijači?
Pričakoval sem, da bo huje. Pa ni bilo tako hudo. Lani, ko nas je premagal AEK, smo imeli velike težave. Štiri dni nismo trenirali, nismo se vozili s svojimi avtomobili, uporabljali smo le taksije, morali smo se skrivati … Letos so nam navijači verjetno nekoliko pogledali skozi prste: vendarle je ekipa nova, nov je trener, pa tudi sezona se je šele začela. Dobro pa je tudi, ker smo po petih kolih prvi na lestvici. Povrh vsega smo imeli kar precej sreče pri žrebu skupin v pokalu UEFA. V Evropi imamo visoke cilje, konec koncev smo 11 let igrali v Ligi prvakov.

Kako pogoste stike imate igralci s predsednikom kluba Sokratisom Kokalisom?
V klubu sem eno leto in sem ga videl le trikrat. Prihaja na derbije ter na večino tekem Lige prvakov. Sicer pa veliko časa poslovno prebije v Ameriki. V tako velikih klubih ne potrebuješ stika s predsednikom. Konec koncev je v klubu zaposlenih prek 200 ljudi.

Pri Šišiću je žoga varna. © Saša Despot

Iz anonimnosti ste se prebili dokaj pozno. Kako to, da vas nihče ni opazil že pri 18 letih?
Že takrat sem igral podobno, zadrževal žogo, preigraval in na ta račun dobil tudi nekatere vzdevke. V eni generaciji med 50 otroki uspe enemu ali dvema. Tako je že od nekdaj. V prvo ekipo se je bilo težko prebiti, zato sem odšel v mlajše klube, v druge države. Moj status se je popravil v zadnjih dveh letih. Nisem pa nikoli obupal. Verjel sem vase, moral v življenju marsikaj požreti. To se mi je obrestovalo. Morda bi lahko kaj v svoji mladosti tudi drugače storil, ampak tak sem in ne morem se spremeniti. Če bi se še enkrat rodil, ne bi spremenil ničesar.

Kako se je torej začel vaš strm vzpon v zadnjih dveh sezonah?
Preden sem prišel v Olympaicos, sem bil po devetih kolih MVP grškega prvenstva. Sedemkrat sem bil najbolje ocenjen igralec, in to v času, ko je v ligi igral tudi Rivaldo, AEK je imel deset Špancev … Že takrat sem vedel, a je bila skrivnost, da bom odšel v Olympiacos. Pozneje sem imel tudi ponudbi Panathinaikosa in AEK, a sem si želel le v Olympiacos, saj sem ta klub oboževal od prvega trenutka, ko sem prišel v Grčijo. Ker sta se vmešala AEK in Panathinaikos, mi je Olympiacos ponudil še nekoliko boljše pogoje. Vendar to ni bilo ključno, v vsakem primeru bi šel v moj sedanji klub.

Preberite še ...

O Severni Irski V boj brez Žlogarja Birsa pred tekmo Cesar pred tekmo Oblak pred tekmo

Vaša tehnična prefinjenost vas je nemudoma katapultirala med najbolj priljubljene igralce naše reprezentance. Ali piljenju preigravanja posvečate posebno pozornost?
Človek se uči vse življenje, potem pa se ti zgodi, da ti na tekmi spodleti povsem običajna podaja. Nikoli ne moreš reči: jaz znam vse. Na treningu poskusim, včasih mi spodleti in trener zaustavi vadbo in je malo "panike". Ne potrebujem pa veliko časa, da izpilim vajo. Če sem nekomu všeč, je to dober razlog zame, da pokažem še več. Najpomembnejši je seveda uspeh ekipe. Če bo pa časa tudi za "driblinge", pa še toliko bolje.

Malega nogometa ne igra več. © SPS

Mali nogomet imate zelo radi. Kako pogosto ga igrate dandanes?
Ne igram ga že kaki dve leti. Moral sem se mu odreči. Vseskozi pa spremljam svetovno prvenstvo v Brazliji, ta šport obožujem. Če ne bi igral velikega nogometa, bi zagotovo igral malega. Drugi športi pa me ne zanimajo. Razen mogoče kak tenis.

Mnogi zaradi vašega načina igre na vas gledajo kot na nekakšnega naslednika Sebastjana Cimerotiča v naši izbrani vrsti ...
Cimeta poznam že dolgo. Je izjemen igralec, a precej drugačen od mene. Nimam se za njegovega naslednika in to niti ne želim biti. Hočem hoditi po svoji poti. Cime pa je nekaj posebnega, takega igralca v Sloveniji še lep čas ne bo.

Ste kot otrok občudovali kakšnega svetovnega zvezdnika?
Ko sem bil otrok, sem imel vzornike, zdaj ne več. Nočem nikogar imitirati. Sem v dobrem klubu, imam določen status in mislim, da lahko gojim svoj slog igre. Ko sem bil majhen, pa sem oboževal Romaria in Ronalda, ki je takrat blestel pri Barceloni.