Prva polovica skupinskega dela nogometne Lige prvakov je končana. Največji dolžnik ostaja nekoč najatraktivnejša italijanska ekipa Roma, ki se je znašla v krizi identitete.
"To je moštvo za scudetto,"
so poleti ploskali privrženci
Rome
, ko je klub v svoje vrste pripeljal tri domnevno manjkajoče elemente sicer že
tako spoštovanja vredne zasedbe. Dolgoletne težave v konici napada naj bi rešila brazilska zverina
Julio Baptista
, pridih Lige prvakov naj bi s seboj prinesel preverjeni Norvežan
John Arne Riise
, za "luksuz" pa naj bi poskrbel mladi Francoz
Jeremy Menez
, ki se je v večno mesto preselil kot eden od najobetavnejših mladih
francoskih nogometašev.
|
Roma je doživela že šest porazov. © Reuters
|
|
Stresimo malce prahu iz peščene ure: Julio Baptista je zgolj povprečnež občasnih
prebliskov, Riise je odslužen nogometaš, ki je preveč angleški za italijanski nogomet, Menez pa …
deset milijonov evrov vreden eksperiment, ki bi lahko postal novi
Ludovic Giuly
… ali kdo že? Takšno je danes razpoloženje navijačev Rome, ki ne
vedo, kaj se dogaja z njihovimi ljubljenci. Na papirju vse "štima" – trener
Spalletti
je iz Rome v zadnjih letih zgradil najbolj "neitalijansko" italijansko
moštvo, igralska zasedba je močna, a rezultatov ni od nikoder. Po blamaži proti
Cluju
, srečni zmagi v
Bordeauxu
in izgubljeni bitki za
Stamford Bridge
je Roma v sila nevarnem položaju, saj ima po treh tekmah le tri
točke in ji trenutno grozi scenarij, v katerega niso verjeli niti najbolj fanatični privrženci
večnega sovražnika
Lazia
– izpad iz evropskih tekmovanj.
Roma v Londonu ni igrala slabo. Nasprotno – če bi igro primerjali s predstavo proti
Interju
, je bila Roma celo odlična. A to je bila Roma, kakršne nismo vajeni in ki
je vnovič postala preveč italijanska. Igro, kakršno je uprizorila v prvem polčasu, je še najlažje
povezati s catenacciem v njegovi milejši, izrazito pragmatični podobi – ne ravno klasični bunker, a
igra, ki naključnega nogometnega navdušenca uspava. In pri tem je najbolj žalostno to, da trener
Luciano Spalletti prav v tej igri vidi začetek novega poglavja.
"Ekipa, ki je vajena igrati z žogo in ki uživa v igri, potrebuje določen čas, da začne igrati
bolj praktično. Ni nam lahko sprejeti filozofije, ki temelji zgolj na borbenosti, a to preprosto
moramo storiti. Vseeno menim, da je predstava v Londonu lahko začetek neke nove zgodbe,"
je po
tekmi povedal trener Rome. Ekipa, ki je v svojih najboljših dnevih igrala kot
Barcelona
in
Arsenal
, se torej želi preseliti v sivo, brezoblično stvarnost modernega nogometa,
ki stremi k enemu samemu cilju – rezultatu.
|
Obračun dveh ikon in simbolov je dobil Anglež Terry. © Reuters
|
|
V
Londonu
se je zgodil scenarij, ki bi bil še pred enim letom zanesljivo ravno
obraten – Roma je s svojo igro zadušila Chelsea. Na voljo so še trije popravni izpiti in zdaj časa
za napake ni več. Že na olimpijskem stadionu v Rimu bo proti Chelseaju Roma potrebovala najmanj eno
točko.
"Moramo se sprijazniti s tem porazom, vendar pa se moramo obenem tudi zavedati, da smo odigrali
dobro. Glede na današnjo predstavo ne vidim razloga, zakaj Chelseaja ne bi premagali v Rimu,"
je po tekmi povedal Spalletti. V primeru vnovičnega poraza bi bil črni scenarij vse bližje, izpad
iz skupinskega dela, slab končni dosežek v italijanskem prvenstvu ter posledičen izostanek iz Lige
prvakov pa bi lahko celo pomenil klavrn konec za ekipo, ki je zaradi svojega vse bolj prepoznavnega
imidža dobivala obris, ki že toliko let krasi Arsenal in Barcelono.
Še dobro, da je v tej zgodbi tudi
Francesco Totti
. Proti Chelseaju je "Er Pupone" z domiselnimi podajami že nakazal,
da ostaja zvest samemu sebi – izviren, nepredvidljiv, zabaven. Prav to je (bilo) tako emblematično
za Romo, kot je bil v sredo emblematičen zadetek
Johna Terryja
. Asistenca
Franka Lamparda
in visok skok kapetana Terryja – verjetno bi prav takšen motiv
videli v predstavitvenem filmu londonskega kluba.