Zoran Zeljkovič
Zoran, z Olimpijo ste dogovor o sodelovanju sklenili že pred časom, a ste dolgo čakali na pravico nastopa. Z nekdanjimi ciprskimi delodajalci pa ste tudi v tožbi …
Na Cipru sem imel še eno leto pogodbo in smo v tožbi z bivšim klubom. Zdaj sem dobil potrebni certifikat, primer je sicer še vedno na Fifi, vendar imam končno pravico nastopa za Olimpijo. Ciprčani so mi dolžni še kar nekaj denarja, tožimo pa se tudi za naslednjo sezono. Tudi oni so bili nekoliko užaljeni in so začeli komplicirati.
Nekaj časa sanjsko, kdaj se je začelo zapletati?
Po prvem delu sezone smo bili drugi, kar je za tako majhen klub velik uspeh. Na Cipru imaš pet zelo močnih ekip, mi pa smo se prebili pod vrh. Sicer so že takrat plače zamujale za mesec dni, potem pa se je to le še stopnjevalo. Verjetno so bili rezultati predobri.
Življenje tam je najbrž sanjsko. Vam je kaj žal, da se je tako razpletlo?
Ni mi žal, ker sem po mojem mnenju prišel v bolj organiziran klub. Tudi stadion je nov, mislim pa, da lahko, če ne bo poškodb, igram še nekaj let. Lahko se zgodi še marsikaj. Nisem še obupal in mi ni žal, da sem prišel v Olimpijo. Življenje na Cipru pa je super. Na easy. Res znajo uživati.
Nisem imel konkretnih ponudb, ki bi me zadovoljile. V Sloveniji imaš tisoče menedžerjev, ki te vsak dan kličejo, da pa bi imel pogodbo v roki … To se je zgodilo le z enim klubom, a me ponudba ni finančno zadovoljila.
V preteklosti so vas že vabili v Olimpijo, kajne?
Že pred leti sem imel ponudbo Olimpije, a sem se takrat odločil za Domžale. Spomnim se, kako je potem Olimpija igrala z Liverpoolom in sem se spraševal, ali sem se odločil pravilno. Na koncu se je vendarle izkazalo, da sem ravnal prav. V Domžalah sem doživel veliko lepega in ničesar ne obžalujem.
V Domžalah so vsako leto v tujino donosno prodali koga izmed boljših igralcev. Vam je pot v tujino preprečila težka poškodba ...
Imel sem nekaj ponudb, morda sem se takrat tudi precenil. Nisem se odločil za odhod. Še vedno pa sem mnenja, da lahko igram v močnejši ligi od slovenske. Prva ponudba, ki sem jo imel, je bila iz Izraela. Klub je že poslal pogodbo, a smo še igrali v Evropi in se mi je zdelo še prezgodaj za odhod. Potem sem se poškodoval, dvojni zlom in strgane kolenske vezi ... manjkal sem pol leta. Taka je usoda …
Glede na vaš naravni talent bi se vam kariera lahko obrnila tudi drugače.
Morda. Tako je v življenju, mora se ti poklopiti veliko stvari. V nogometu ne odloča le kakovost. A sem zadovoljen z življenjem, vse sem dosegel sam, nihče me ni porival naprej.
Zdaj ste po enoletni odsotnosti spet v prvi ligi. Kakšno mnenje imate o njej?
Vsi govorijo, da je slovenska liga zelo slaba, in pljuvajo po njej. Jaz pa pravim, da imamo v Sloveniji neverjetno veliko dobrih igralcev. Glede na to, koliko vlagamo in kje treniramo, smo fenomen. Na Cipru je bilo v ekipi 19 tujcev. Pri nas je drugače, ni denarja za kakovostne tujce, od katerih bi se mladi učili. Ne glede na to se vsako leto izkaže nekaj mladih igralcev. Ob malo boljši organizaciji bi bilo precej bolje.
Zoran Zeljkovič
Spet je bilo vse povezano z denarjem. Ko sem prišel gledat Ježico v prvi ligi, se spomnim transparenta, na katerem je pisalo "Dajmo Jež'ca, sej bo šlo". Potem je prišel Pečečnik in je za slovensko ligo ponudil zelo dobre plače in s tem privabil dobre igralce. Sicer ne bi šel nihče igrat na Ježico. Imel je projekt, ki mu ga žal za zdaj ni uspelo izpeljati, bil pa je maksimalno korekten. Igralcem je ponudil najboljše pogoje. Žal je v nogometu premalo takih ljudi. Moralo bi biti več jocev. Pečečnik je zelo preprost, rad se je tudi družil in pogovarjal z igralci. O njem lahko rečem le vse najboljše. Po Interblocku so vsi pljuvali. Morda je bil projekt res zastavljen nekoliko na silo, ampak nekje je treba začeti. Vsi so kritizirali našo igro, a smo osvojili tri lovorike. To ni majhna stvar. Podobno je zdaj z Olimpijo. Imamo dobro ekipo, a tudi veliko mladih igralcev. Potrebujemo čas. V nogometu ne gre na hitro.
Kaj vam kot Ljubljančanu pomeni igranje za Olimpijo?
Olimpija je največji klub v Sloveniji. Bil in bo. Verjamem, da bo tukaj vsako leto bolje, sploh zdaj, ko imamo nov stadion. V Ljubljani je premalo dobrega nogometa. Zame je to osebni izziv. Ko sem kot otrok treniral na Olimpiji in pobiral žoge, je bil moj cilj vedno, da nekega dne zaigram za člansko moštvo. Tako so se mi na neki način uresničile sanje.
