Petra Majdič na poti do kolajne ni odnehala tudi zavoljo odlične ekipe, ki ji stoji ob strani. Ob tem pravi: "Zakaj smo Slovenci prišli tako daleč v teku na smučeh? Zato, ker smo prijatelji! Ta ekipa, s katero sodelujem, ta dela čisto za vse. Serviserji delajo za vse punce enako, vse imamo enake smuči, trenerji delajo za vse enako. In jaz sem dolgovala njim. Ni se mi zdelo, da tečem samo zase. Moj motiv ni bila kolajna. Želela sem dati vse od sebe in se ne predati tudi v imenu ekipe."
Hitrejša tudi od fantov
Najboljša slovenska športnica se zaveda, da je bila na teh igrah v življenjski formi. Prav tako so se tega zavedale njene največje tekmice. Norvežanka Marit Bjoergen je tako po tekmi dejala, da ve, da bi se borila za srebrno kolajno, če se Petri ne bi pripetila nesreča. "Ja, včasih hitre odseke treningov naredim s fanti. Ko smo tu trenirali štarte, se nam je pridružil italijanski sprinter Fabio Pasini. Na štartu in v prvih stotih metrih sem pobegnila tudi njemu. Tako, da je bilo jasno, da bo rezultat fenomenalen. Punce so vedele, kako sem močna. Te moči ne izgubiš v enem dnevu. Bilo je samo vprašanje, s kakšno prednostjo bom dominirala," pove Majdičeva, ki so jo po vrnitvi v olimpijsko vas obiskali številni športniki. "Bila sem zelo vesela, zadovoljna in ganjena nad reakcijo tekmic in trenerjev. Začutila sem, da smo res kot družina. Obiskale so me, mi prinesle rože. Na drugi strani pa tega občutka nisem dobila pri Mednarodni smučarski zvezi FIS. Upam, da jim je ta nesreča dala vedeti, da se moramo obnašati kot družina. Tehnični direktor dirke Uroš Ponikvar me je obiskal dvakrat, glavni možje Fisa pa nikoli. Pet ur sem bila tam, pa ni nihče prišel, vprašal, kako sem, mi čestital za kolajno. Zaradi tega ne morem biti zadovoljna."
Petra Majdič
Vodstvo Olimpijskega komiteja Slovenije je po nesrečnem dogodku podalo pritožbo, ki pa so jo organizatorji zavrnili. "Ja, morda je bila moja napaka, da sem padla. Ampak ni pa moja krivda, da sem padla na skale štiri metre globoko. Kasneje so rekli, da niso videli te luknje, da ni nihče še padel tam. Vedno je nekdo prvi. Vsi naslednji koraki bodo narejeni iz enega razloga. To je, da želim pokazati, da nismo gladiatorji, ki se borijo in tekmujejo za organizatorje. Mi smo družina, zgled za mlajše generacije. Skupaj se moramo boriti. Pravila se morajo morda kdaj spremeniti. Morda bo to način, da še bolj stopimo skupaj in izboljšamo stvari," pove Majdičeva, ki o civilni tožbi za zdaj ne razmišlja: "Ne, nič se še nismo pogovarjali o tem. Počakali bomo do prihoda domov. Razmislili bomo. V glavi nimam nikakršne civilne tožbe. Karkoli se bomo pogovarjali ali morda pogajali, ne bo šlo za to, da bi zahtevala refundacijo vsega. Vsi veste, da sem izgubila ogromno. Ampak v igri so druge vrednote. Moj cilj je, da pokažemo, da ne moremo iti preko takih dogodkov, kot da se ni zgodilo nič. Take nesreče se ne smejo dogajati. Trenutno v igri ni civilna tožba."
Zdravniki so morali počakati
Nato je beseda nanesla na njeno zdravstveno stanje. Pet zlomljenih reber se dobro celi, tudi zrak se v pljučih ne nabira več. "Lahko povem eno smešno stvar. Po treh dneh čakanja in bolečin so prišli zdravniki, da mi odstranijo drenažo. Ampak prišli so ravno, ko je bil ženski superveleslalom, na štartu pa tekmovalka s številko 16. Rekla sem: 'Ne, ne, zdaj pa jaz ne morem, počakajte do številke 22. Tako, da sem počakala Tino." Po napovedih naj bi okrevanje trajalo več tednov. "Sezona je zame končana, olimpijske igre sploh. Čeprav me je ravno danes nekdo vprašal, če imam še kaj upanja za tekmo na 30 km. Pa sem ga želela vprašati, če misli morda na paraolimpijske igre. Imam redne kontrole. Poškodba se dobro celi, pljuča so zdaj predihana. Na trenutke imam že tisto željo, da bi že izvajala dihalne vaje," pove Majdičeva, ki ima veliko željo, da bi se v domovino vrnila 28. februarja skupaj s svojo ekipo. "V četrtek imam kontrolo krvi, urina, rentgen prsnega koša. Takrat bodo podali drugo mnenje, če bom lahko šla 28. z ekipo domov. To je moja velika želja. Sem sem prišla z ekipo in ona nosi velik del kolajne. Upam, da bom to lahko naredila. Rada bi se tudi pridružila vsem športnikom 3. marca na sprejemu v Ljubljani. Sem samo del delegacije. Vsi so fantastični, vsi se trudijo in ne želim, da bi bil kdorkoli zaradi tega, kar se je meni zgodilo, zapostavljen," pravi Majdičeva in za konec spregovori še o nadaljnji športni poti.
Petra Majdič
"To je zelo močna tema v tem trenutku. Vzeto mi je bilo to, da bi na zadnji tekmi svetovnega pokala pomahala v slovo, se poslovila od sotekmovalk. Vsak športnik si želi kariero končati nekje na vrhuncu in to je eden od vrhuncev. Je pa še zmeraj čuden priokus, da se ne bi mogla nikoli posloviti na način, na kakršnega bi si želela. Definitivno bo odločitev počakala do konca marca, aprila ali maja. Ena od stvari, ki jo je treba poudariti, pa je, da vem, kako je treba garati za tako formo, da ostajaš v svetovnem vrhu. In znova zbrati toliko energije, prepričati ljudi, da še naprej sodelujejo v slovenskem teku na smučeh, bo kar velika naloga. In okrog tega imam malo pomislekov, ker sem zelo utrujena. Ko se bom spočila, bom morda razmišljala drugače."
