Pred drugim obračunom z Romuni je bilo nekaj bojazni, da Slovenci k tekmi ne bi pristopili s pravim pristopom. Druge tekme so bile v prejšnjih sklopih vedno miselno zahtevnejše, saj so v prvih dokazali, da so precej boljši od Turčije, Hrvaške, Belorusije in Romunije, proti katerim so zabeležili sedem zaporednih zmag. Zato se je obetalo nekoliko težje delo od petkovega, a dvomi so bili odveč, saj so tudi v drugo pokazali, da znajo zadržati zbranost. Vsaj večji del tekme.
Očitno je bilo, da je bila poteza Gianija, ki je v boj poslal igralce s klopi - za razliko od petkovega obračuna sta na klopi obsedela še Tine Urnaut in Alen Šket, ki sta ju zamenjala Jan Klobučar in Jan Pokeršnik, zadetek v polno.
Zagotovo so ti imeli več želje po dokazovanju, kot bi imela prva bojna vrsta, na roko pa so jim šli tudi Romuni, ki v dveh tekmah niso pokazali prav ničesar, pa čeprav imajo v svojih vrstah dva igralca, višja kot 210 centimetrov. Očitno je bilo, da so se že pred tekmami sprijaznili s porazom, konec koncev jim za uvrstitev na zaključni turnir tudi dve zmagi ne bi pomagali, zato njihov selektor niti ni koristil najmočnejše postave, proste dneve je dobilo nekaj najizkušenejših igralcev.
Za prvo mesto z Grki
Slovenija ima na lestvici zdaj tri točke prednosti pred Grki, s katerimi se bodo konec tedna v dvorani Tabor v Mariboru udarili za prvo mesto. Kljub zagotovljeni uvrstitvi na zaključni turnir motiva zagotovo ne bo manjkalo, saj so jim lani v polfinalu (ni bilo zaključnega turnirja) prav Grki preprečili izpolnitev velike želje; igranja v svetovni ligi. Letos Grki sicer pogrešajo zvezdnika Mitra Đurića, a tudi brez njega kažejo zanesljive predstave. Zabeležili so sedem zaporednih zmag, zalomilo se jim je šele v osmem obračunu, ko jih je s 3:0 v Lamii premagala Belorusija.
