Preberite še ...

Druga plat: Uroš Zorman Intervju Uroš Zorman (30. 4.) Intervju: Uroš Zorman (12. 5.)

Ž e nekaj let igrate v Španiji. Zakaj vam ta država ugaja?
Kar zadeva Španijo, mislim, da je po kulturi in načinu življenja najbolj podobna Sloveniji. Težko bi živel nekje, kjer se živi popolnoma drugače kot tu. Nikoli ne reci nikoli, ampak denimo v Nemčiji je zelo drugačen način življenja, vse je bolj mrtvo. V Španiji pa je živahno. Popoldne so počitki, zvečer pa gredo ljudje na ulice in trge. Restavracije začnejo delovati šele ob devetih, desetih, diskoteke ob polnoči, enih. Španci uživajo življenje.

Pred leti ste se tja odpravili prvič ...
Takrat smo bili neizkušeni, mladi in neumni. To je bila super izkušnja, veliko sem se naučil. Ko sem se vrnil v Celje, sem te izkušnje dodobra unovčil. Na koncu se je vse obrestovalo. V Ciudad Real sem se odpravil že z nekim renomejem, bil sem izkušenejši, starejši. Vse je bilo drugače. Na treninge prihajam z drugačnim razmišljanjem.

	Nekoč sem enemu izmed soigralcev na Slovanu napisal listek za nepravilno parkiranje. Uroš Zorman

Španščina vam ne dela težav.
Jezika sem se naučil že pri Ademarju, ko sem hodil v šolo. Zdaj pa se iz dneva v dan naučim kaj novega. Mislim, da je največji slovenski problem dejstvo, da se prilagodimo, kamorkoli gremo. Kdor pa pride k nam, se težko prilagodi. Španci angleščine veliko ne razumejo. Vedo, da smo mi prišli k njim in da se moramo prilagoditi mi. Tako bi morali delati tudi v Sloveniji.

Delo z mladimi Urošu prinaša veliko energije. © Boštjan Tacol

Kako ste zadovoljni z rokometnim taborom, ki je zaživel letos?
Kamp smo zaključili pred tedni. Odziv je bil zelo pozitiven, otroci že komaj čakajo, da bo naslednji. Stvar je super uspela in nam dala nove volje in pozitivne energije za naprej. Za prihodnje leto v tej smeri že snujemo nove načrte. Septembra bi morala začeti tudi rokometna šola. Nekaj stvari je že pripravljenih, določene stvari so odvisne tudi od posameznih OŠ, ki so pripravljene sodelovati. Začeli bomo v Ljubljani, dogovorili smo se tudi v Cerkljah, pogovori potekajo tudi v Grosupljem in Novem mestu. Tudi to je velik projekt, ki bi moral biti tudi uspešen. V ospredju pa so otroci, ne mi. V rokometni šoli se bo igral minirokomet, kjer pridejo v poštev otroci od prvega do četrtega, petega razreda (do 10, 11 let). Cilj je naučiti otroka osnovne motorike, pravil rokometa, da začutijo igro, da ne sedijo doma pred računalniki, ampak se vključijo v športne programe. Ne gremo se kluba, otrok ne bomo zavezovali. Poskusili jih bomo naučiti osnov, nato pa se bodo lahko vključili v klube. Sodelovali bomo z Branko Mijatovič, Anjo Frešer, Urošem Bregarjem, Boštjanom Makovcem, Mladenom Staničem, Ljubom Mikičem … Določeno število trenerjev je zagotovljeno – ta ekipa je delala že na taboru –, nato pa se bomo prilagajali glede na število otrok. Če bomo potrebovali dodatne moči, jih bomo poiskali. Sodelujemo tudi z rokometno zvezo, kjer že imajo postavljen sistem minirokometa in ki nam pomaga v organizacijskem smislu. Vse skupaj je kar velik zalogaj, a nam otroci dajejo veliko energije. Rad bi se zahvalil našim pokroviteljem Miku Celje, Pivovarni Laško, Pivovarni Union, Dormeu, Hummelu, Hypo Groupu, Gorenjki, Šumiju, Adriatic Slovenici, Noldu in K. G. V. H.

	Ko je sezona na vrhuncu, imamo le enega na dan. Zaradi napornega ritma tekem, ki jih imamo tudi 60, 70 v sezoni, bi težko zdržali še dve vadbi dnevno.  Uroš Zorman

V zadnjem času je opazen trend približevanja javnosti (spletne strani, tabor) …
Mi, rokometaši, smo povsem normali ljudje, dostopni vsakomur. Menim, da je rokomet vseeno šport številka ena v Sloveniji. Dolgo časa bo moralo miniti, da nas bo kdo ujel po uspehih. Dejstvo je, da smo se mi toliko in toliko let vselej uvrščali na velika tekmovanja, na dve olimpijadi. Imamo evropskega prvaka v moški in ženski kategoriji. Letos smo sicer naredili spodrsljaj, ki mene osebno zelo boli, ampak, tako je. Veliko smo dali Sloveniji in veliko naredili, kar se tiče uspehov. Ta šport si zasluži nek dvig populacije. S temi stvarmi, ki jih delamo, poskušamo otrokom približati rokomet. To je edini način, da rokomet znova populariziramo.

Počitnic je konec, začenjajo se klubske priprave. © Saša Despot

V mlajših letih ste preizkusili tudi druge športe. Se v judu in košarki niste tako našli?
Zanimivo mi je bilo, dokler nismo polagali izpitov za pasove. Ker sem bil bolj sramežljiv, se mi ni ljubilo stati pred komisijo, zato sem nehatl trenirati. Tudi v košarki sem bil med boljšimi, vendar me je na naši OŠ nato Tine Svetič usmeril v rokomet. Kateri položaj sem igral? Centra gotovo ne. (smeh)

	Slovan je le Slovan. Tam sem začel in prav je, da tudi končam. Uroš Zorman

Po izobrazbi ste policist in ta poklic ste tudi nekaj časa opravljali. Nam lahko postrežete s kakšno anekdoto iz tistih časov?
Nekoč sem enemu izmed soigralcev na Slovanu napisal listek za nepravilno parkiranje. Nisem se spomnil, da je bil to njegov avto. Poleg vsega sva bila še soseda v Štepanjskem naselju in me je vozil na treninge. Glede tega sem poslušal zbadljivke še kar nekaj časa.

Včasih ste bil znani kot velik ljubitelj balkanske glasbe …
… in sem še danes. Poslušam vse. Nove hite in malo starejše za dušo. Na koncerte ne hodim veliko, nimam preveč časa. Obiskal sem koncert Cece. Ne bom rekel, da je ona legenda, ker še ni. Je pa velika zvezda balkanske scene. Nekoč sem jo spoznal celo osebno.

Na uho nam je prišlo, da radi potujete. Kaj pa ostali konjički?
Veliko časa za potovanja ni. Itak potujem ogromno, zato me ne mika preveč. Zdaj smo bili na Maldivih in bilo je super. Hobija med počitnicami sta poležavanje in lenerjenje. Med letom, ko pa si v ritmu, pa play station in gledanje filmov.

Kapetan slovenske reprezentance se v Španiji počuti odlično. © Saša Despot

	23 v košarki je imel Jordan, v nogometu Beckham, v rokometu jo imam jaz. Uroš Zorman

Pred časom se je zdelo, da je številka 18 kar prišita na vas. Imeli ste je tako v  klubih kot v reprezentanci. Nato pa nenedna sprememba na 23.
23 v košarki je imel Jordan, v nogometu Beckham, v rokometu jo imam jaz.  (smeh) Šalim se. Ker sem malce vraževeren, sem nekoč izvedel, da je številka 18 izjemno težka. Ko nam je uspelo osvojiti drugo mesto na EP, sem jo čez noč zamenjal za 24. Svetovali so mi, da je 24 lepa številka. Vzel sem jo in čez tri mesece smo bili evropski prvaki. Ko sem odhajal v Ciudad Real, je ni bilo več, prosta pa je bila 23. Prvo leto mi je prinesla kar nekaj smole, saj sem se poškodoval, drugo leto pa mi je v klubu prinesla vse, kar mi je lahko.

Ste bili v mlajših kategorijah res svojeglavi?
Tak sem še danes in tega se ne sramujem. Če ne bil tak, kakršen sem, ne bi bil tu, kjer sem. Tudi trdoglavost ima svoje meje, ki jih včasih nisem imel. Večinoma se znam nadzorovati, sem starejši, izkušenejši, imam družino. Vso to vpliva na človeka in mislim, da je to ena mojih dobrih lastnosti.

	Moj največji cilj je osvojiti še kakšno medaljo z reprezentanco. Uroš Zorman

Osvojili ste že marsikaj. Česa si še želite?
Naslednjo sezono je moj cilj ponoviti letošnjo sezono v Ciudad Realu: osvojiti, kar se da, v igri je kar šest lovorik. Priti na EP v Avstriji 2010, se pravi uspešno prebroditi kvalifikacije. V karieri želim osvojiti še kakšen evropski naslov s klubom, moj največji cilj pa je osvojiti še kakšno medaljo z reprezentanco ter oditi na OI v London.

Na Slovanu ste začeli kariero. Zdaj se ta klub počasi, a zanesljivo znova dviga.
Pogovori o vrnitvi so že potekali. Jutri lahko podpišem, da se Slovan dvigne, da se vrnem in sem doma. Kariero bom gotovo končal na Slovanu. Ta je v mojem srcu in bo vedno. Čeprav so mi tudi drugi klubi dali ogromno in sem ponosen, da sem (bil) njihov član. Slovan je le Slovan. Tam sem začel in prav je, da tudi končam.