Ste razočarani, ker niste dobili srbskega državljanstva, ki bi vam omogočil nastop na ZOI?
Seveda. Oba z Urošem Steglom sva zelo razočarana. Vodilni možje srbske bob zveze so nam razložili, da je letos stota obletnica Olimpijskega komiteja Srbije in da njeni najvišji predstavniki niso imeli pretirane želje, da bi na ZOI poslali dva Slovenca. Želeli so imeti popolnoma srbsko ekipo. Zato tudi nisva dobila potnega lista in srbskega državljanstva. Seveda sva razočarana, a hkrati zadovoljna, da nam je uspelo izpolniti olimpijsko normo. Kdo ve, mogoče pa se bomo lahko kdaj potrudili tudi za Slovenijo.
Damjan Zlatnar
Ni pravih ljudi in pravega posluha. Vsa reč je tudi finančno kar velik zalogaj. K stvari je treba pristopiti resno. Tudi tekmovalec v skeletonu Anže Šetina, ki je izpolnil olimpijsko normo, je v bistvu vse naredil popolnoma sam. Zveza mu ni veliko pomagala. Tam potrebujejo še več entuziastov in zagnanih ljudi, da se bo slovenska zgodba začela odvijati konkretneje.
Zakaj ste za bob zanimivi prav sprinterji?
Ker je prav startni pospešek zelo pomemben. Če je kdo v startu pol sekunde hitrejši, se ta razlika na koncu pozna trikratno, torej si hitrejši za sekundo in pol. Zato je čim hitrejši start izjemno pomemben. Tu pridejo do izraza prav sprinterji, vendar ne vsi. Zaželeno je, da imaš vsaj 90 ali 100 kilogramov. Manj ne pride v poštev, saj moraš potem obtežiti bob. Ta s posadko lahko tehta največ 630 kilogramov. Temu se moraš čim bolj približati, saj je tudi od teže odvisno, kako hitro si v cilju. Težji si, hitrejši si. Če imaš lahko posadko, moraš porivati težji bob, in to se pozna pri startu.
Vas je kdaj med vožnjo strah?
Da. Kolena so se mi že tako tresla kot hlače. V tej sezoni sem se na primer na glavo obrnil že osemkrat; tako v štirisedu kot dvosedu. Pri hitrosti 130 kilometrov na uro veš, da se bo vse skupaj zaustavilo šele na dnu proge. Ko se pelješ skozi ovinek, upaš, da bo vse čim hitreje minilo brez težav. Na žalost smo se letos še na vseh stezah obrnili. Naš voznik si zasluži še kar nekaj mesecev treninga. Zgodilo se je tudi že to, da so morali enega izmed nas s helikopterjem odpeljati v bolnišnico. Lahko dobiš opekline po ramenih in udarce v glavo, saj se v bob ne moreš popolnoma skriti. Resnično ni najprijetneje. Glede na poletne olimpijske igre in atletiko so v bobu psihični pritiski precej večji.
Slovensko bob in skeleton zvezo bo v Kanadi zastopal le skeletonist Anže Šetina. Ta je bil pred enim mesecem 15. na tekmi svetovnega pokala v Innsbrucku.
Se treningi zelo razlikujejo?
Ne. Treningi so tipično težkoatletski, k temu pa so dodani treningi vožnje. Tu so mišljeni skoki v bob in razvrščanje ekipe v njem. To mora biti narejeno brezhibno. V maksimalnem sprintu to niti ni tako lahko. Sicer pa je podobno kot v atletiki – dvigovanje uteži, sprinti in podobne zadeve.
Ste si morda ogledali film Ledene steze?
Sem. Kar prijetna zadeva, a vseeno je to le film. V tej sezoni smo se z Jamajčani pomerili v Lake Placidu in vseskozi se jih prav zaradi tega filma drži neki prizvok. V realnosti so reči bolj krute, prava stvar na stezi je precej daleč od filma, podobnosti je le malo. Pravi Jamajčani so bili zelo daleč za nami, vseeno pa se jih drži sloves in vsi se z nasmehom ozirajo nanje. Se pa res trudijo.
