Na pragu četrtega desetletja (letnik 1971) Rastko Stefanović še vedno nastopa za francoski Tremblay. Pogovor z njim smo ogreli z miniaturno provokacijo. Namreč ali bo postal rokometna Merlene Ottey ali pa Svetlana Kitić, ki se s športom spogledujeta še okrog abrahama? "Ne, ne bom rokometna Marlene Ottey, ne bom igral do 50. leta. V februarju bom dopolnil 40 let in mislim, da bo to moja zadnja sezona. Upam. Ampak tako sem razmišljal že sedem, osem sezon (smeh). Počutim se odlično, še vedno sem dobro pripravljen, imam ambicije in veselje do rokometa. To je najpomembnejše," je odvrnil Rastko.
V Celju je preživel sedem sezon. "To so bila moja najboljša leta," pravi s kančkom nostalgije. Igral je v generaciji, ki je bila "obsojena“ na polfinale Lige prvakov. Preskok se je zgodil dve leti po njegovem odhodu leta 2004 , ko se je Celje povzpelo na evropski prestol. "Do določene mere mi je bilo gotovo žal, ker med svojimi ljudmi nisem postal evropski prvak. To pa mi je uspelo leta 2003 z Montpellierjem. Ampak tak je šport – nikoli ti ne more ničesar zagotavljati stoodstotno. Življenje in rokomet gresta naprej. Največ so vredne prijateljske vezi. Če osvajaš naslove ali ne, moraš ostati dober človek," žlahtnost športa razume Srb, ki je imel možnost nastopati za slovensko reprezentanco, a na koncu do tega ni prišlo.
Največ stikov ohranja z Dejanom Perićem, Edijem Kokšarovom in Makedoncem Pepijem Manaskovom, še enim bivšim pivovarjem. "Bili smo prava klapa. Največja stvar v kolektivnem športu je, ko igralci igrajo drug za drugega. Sedem let v Celju mi je ponudilo veliko zadovoljstva," je sklenil srednji zunanji Tremblayja.
