Dijana Ravnikar , na Hrvaškem rojena biatlonka, ki je športno pot kot tekačica začela pri šestih letih, je leta 2000 izkoristila povabilo slovenske reprezentance, naj se preizkusi še v biatlonu. "Drugače je vprašanje, če bi sploh še ostala v športu, zato ker pogoji niso bili tako dobri," pravi. Prehod je bil težek, ker je prvič v roke prijela puško. "Ni bilo enostavno, a se je splačalo," dodaja biatlonka, ki letos žanje svoje največje uspehe. Dan po končanem svetovnem prvenstvu v biatlonu je Dijana Ravnikar, nasmejana in dobre volje, čeprav tudi utrujena po napornih desetih dnevih na Švedskem, odgovarjala na naša vprašanja.

	Tudi mi lahko pridemo do stopničk. Dijana Ravnikar

Kaj vas je pri biatlonu tako pritegnilo, da ste nadaljevali športno pot?
Že prej sem imela dobre rezultate v teku, v biatlonu pa sem tudi že takoj dobila priložnost v reprezentanci. Biatlon je zelo zanimiv, meni veliko bolj kot sam tek. Imela sem zelo dobro družbo okoli sebe in dobre trenerje, s trdim delom pa sem prišla do tu, kjer sem zdaj.

Kakšne cilje imate za konec letošnje, že do sedaj uspešne sezone?
Zdaj se bom najprej poskusila dobro spočiti v teh štirih dneh, ki jih še imam na voljo. Že v soboto potujemo v Korejo, kjer je v sredo prva tekma mešanih štafet. Poskušala bom ohraniti sedanjo tekaško in strelsko formo. Do konca je še kar nekaj tekem in te spremembe, kar se tiče potovanj, so kar velike, tako da bo to dodatno breme, bom pa vseeno poskusila sezono izkoristiti do konca in se maksimalno potruditi.

Dijana Ravnikar je letos lahko upravičeno nasmejana. © Boštjan Tacol

Kako sami ocenjujete sezono do sedaj?
Oh, zagotovo sem zelo zadovoljna. Oktobra nisem niti najmanj pričakovala, da bo tako.

Kakšno je vaše trenutno zdravstveno stanje? En nastop na SP je bil vprašljiv, gre za poškodbo ali zgolj za utrujenost?
Če tiste tekme ne bi prestavili na naslednji dan, se je verjetno ne bi udeležila. Potem so jo vendarle prestavili, najbrž pa sem se tudi v glavi psihično bolje pripravila. Verjetno bi mi bilo tudi žal, če ne bi tekmovala, zato sem si rekla, da kakršenkoli rezultat bo, bom pa še to tekmo odtekla, da če sem že tam, da odtečem vse. Zagotovo se je utrujenost že poznala. Bilo je težko, veliko tekem je bilo in vse sem odtekla, zato pa potrebujem več časa za počitek.

Po Ruhpoldingu ste dejali, da je k napredku morda pomagalo tudi dejstvo, da ste se poleti poročili. Kaj ima poroka s tem?
Ja, mogoče ima poroka kaj pri tem, ker sem si poleti vzela malo več prosto kot po navadi. Imela sem mesec in pol več odmora. Zagotovo je vse to vplivalo: daljši počitek pred sezono in spremembe v glavi.

Streljanje nekdanji tekačici ne dela več težav. © SZS

Ob poškodbi Brankovičeve sta s Tejo Gregorin precej dobro nadomestili njeno odsotnost in dosegli kar nekaj odmevnih rezultatov. Kdaj lahko od vaju pričakujemo stopničke ali celo zmago?
V biatlonu je to težko napovedati. Jaz pravim, da je tudi med prvih 30 težko priti, ker je toliko zelo dobrih tekmovalk, v biatlonu pa se res nikoli ne ve. Je pa lepo, da imamo vse priložnost in da vidimo, da lahko tudi mi pridemo do stopničk. Ali bodo ali ne, pa bomo še videli.

Nedeljski štafetni nastop je bil do zadnje predaje mladinki Lili Drčar odličen. Koliko časa potrebuje Drčarjeva, da se razvije na raven starejših tekmovalk, da bo štafeta enakovredna in da boste lahko konkurirale tudi s četrto predajo?
Mislim, da vsaj še kakšnih pet let nihče od nje ne sme pričakovati preveč. V ozadju je namreč veliko dela. Sama po sebi vidim, da je za streljanje potrebnih vsaj štiri ali pet let, da se razviješ. Je pa pridna in če bo vztrajala, ima zagotovo dobre možnosti za lepe uspehe.

Koliko se v reprezentanci letos pozna odsotnost Tadeje Brankovič, ki je zaradi poškodbe rame že končala letošnjo sezono?
Rezultatsko se njena odsotnost zagotovo pozna, vendar pa poskušamo druge to maksimalno nadoknaditi. Nikoli pa ne veš. Vse lahko narediš najbolje in ogromno treniraš, pa se potem med sezono to vseeno ne pokaže.

Preberite več

Nastop slovenske štafete na SP 11. mesto Dijane Ravnikar Dosmrtna prepoved za Varisovo

Drčarjeva je deset let mlajša od preostalih treh tekmovalk (Andreje Mali in Teje Gregorin, op. p.). Kakšno je vzdušje v reprezentanci?
Mislim, da je vzdušje zelo dobro. Jaz imam najboljše prijateljice v tem krogu. Tudi z mladimi se zelo dobro razumemo in zagotovo je zato lažje delati.

Pa se lahko tudi starejše tekmovalke česa naučite od mladih?
Seveda se lahko. Tako kot se one učijo od nas, tako se lahko tudi mi od njih.

Med SP je Finka Kaisa Varis dobila dosmrtno prepoved nastopanja, ker je bila spet pozitivna na dopinški kontroli. Je doping res nujen za doseganje dobrih rezultatov?
Ne, mislim, da ne, daleč od tega. Po mojem mnenju bi moralo biti teh preverjanj še malo več. Mislim, da se da po povsem normalni poti priti zelo visoko. Varisove osebno ne poznam, vem pa, da je bila kar dobra v teku. Ne bi veliko komentirala tega, enostavno nimam kaj reči na to. Naj vsak dela, kar hoče.