Preberite še

Bron: Lucin uspeh kariere

Ste si pred štirimi leti po nastopu na olimpijskih igrah v Atenah sploh lahko mislili, da boste na Kitajskem osvojili kolajno?
Ne, želela sem si seveda jo, načrtovala pa ne. Pred štirimi leti sem bila zelo razočarana, ker sem se mesec dni pred olimpijskim nastopom poškodovala. Štiri leta je le dolga doba in nismo vedeli, kako in kaj. Glavni cilj je bil, da se ne poškodujem, da dobro oddelam treninge in da dam od sebe vse, kar lahko.

Judo je javnosti dokaj nepoznan šport. Kako bi ga na kratko predstavili?
Laiki težko razumejo naš šport. Je zelo specifičen. Glavno je, da nasprotnika položiš na hrbet. Da ga kakor veš in znaš spraviš na hrbet. Seveda so tudi druge zanke, kako priti do zmage. Na primer sama sem v borbi za tretje mesto premagala Korejko na ta način, da so jo sodniki kaznovali za neaktivnost.

	Bilo je zelo težko. Korejka se je agresivno spravila name. Lucija Polavder

So vam v tistem trenutku rojile po glavi misli, da je treba na vsak način zdržati do konca?
Bilo je zelo težko. Korejka se je agresivno spravila name, ker je želela nadoknaditi izgubljeno točko. Dala je vse od sebe. Sama pa sem morala hkrati in napadati in se braniti, da me nasprotnica ni prijela in vrgla.

Lucija Polavder. © www.alesfevzer.com

Kakšni občutki so vas prevevali, ko ste stopili na oder za zmagovalce?
Nepopisni! Privoščila bi jih vsem športnikom. To, da dobiš olimpijsko kolajno je nekaj neverjetnega. Imam že odličje s svetovnega prvenstva, pa štiri z evropskih, ampak ta kolajna je čisto posebna.

Če bi pred OI izbirali svojo družbo na stopničkah za zmagovalce, katero tekmico bi izbrali?
Mislim, da bi dala kar Kitajko in Japonko v finale, seveda pod pogojem, da se prej ne srečata na isti strani.

Med polfinalom in borbo za tretje mesto ste imeli le 15 minut časa. O čem ste razmišljali?
V bistvu sem imela povsem prazno glavo. Nisem se preveč sekirala, ker sem vedela, da imam še eno možnost, po drugi strani pa sem izgubila finale in se je bilo težko zbrati. Nekako mi je to uspelo in sem se lahko borila. Petnajst minut ni dolga doba. Pravzaprav sploh nimaš časa, da bi začel razmišljati o tem, kaj se je zgodilo, ampak samo gledaš naprej in poskušaš dati vse od sebe.

	In ko stopiš na blazino, ti zagomazijo mravljinci po telesu, čeprav si v glavi dopoveduješ, da tega ni treba. Lucija Polavder

Ste imeli v najpomembnejšem nastopu kaj treme?
Treme nisem imela. Želela sem si predstavljati, da se borim na svetovnem pokalu. Vseeno pa je to velika tekma. In ko stopiš na blazino, ti zagomazijo mravljinci po telesu, čeprav si v glavi dopoveduješ, da tega ni treba.

Koliko zaslug za ta uspeh ima vaša družina?
Družina je pomembna, zadnja dva meseca me ni obremenjevala, doma mi ni bilo treba kaj veliko postoriti. Drugi so vse naredili namesto mene. Imela sem njihovo polno podporo, enako pa velja za ljudi iz mojega kluba. Sparing partnerji so mi šli zelo na roko. Kadar sem jih poklicala, so vedno prišli. V Sloveniji sem edina težkašica, zato je sparing toliko težje dobiti. Treba se je boriti tudi s fanti. Med njimi so tudi taki, ki hodijo v službo, ki trenirajo samo še rekreativno in težko pridejo na trening.

Dobitnice olimpijskih odličij v kategoriji nad 78 kilogremov, med njimi naša Lucija. © Reuters

Poglejte še

Olimpijske igre Peking 2008 na zurnal24.si

Ste že govorili z domačimi?
Ne, ni mi še uspelo. Imela sem novinarsko konferenco in doping kontrolo, nisem jih še slišala.

V garderobi je bila tudi vaša dobra prijateljica Urška Žolnir ...
Urška mi je čestitala takoj za trenerjem. Objeli sva se in skupaj jokali.

V nedeljo odpotujete domov. Kako boste preživeli soboto?
Ogledali si bomo Peking, to imamo v načrtu že od prej. Drugače pa nič posebnega. Komaj čakam, da grem domov!

Morda že veste, kaj boste naredili z denarno nagrado?
Ne, sploh še nisem imela priložnosti, da bi o tem kakorkoli razmišljala.

Vroče novice iz Pekinga