Spored EP na Norveškem

17. januar: SLO: ČEŠ 18. januar: SLO: POL 20. januar: SLO: HRV

Štiriinšestdesetletni strateg iz Velenja je po dobrih desetih letih znova prevzel vajeti slovenske izbrane vrste. V vlogi selektorja se počuti povsem domače, saj večino igralcev tako ali drugače že dobro pozna. Požun je tako prepričan, da njegov nenadni prihod na klop reprezentance ne bo imel negativnih posledic, v isti sapi pa ponavlja, da je najpomembnejša fizična priprava. Z odnosom in motivacijo igralcev je več kot zadovoljen, veseli pa ga tudi pomiritev spora s kapetanom Urošom Zormanom , ki bo tudi tokrat prvi organizator igre slovenske reprezentance. Pred sklopom prijateljskih tekem z Bosno in Hercegovino, Švedsko in dvakrat s Slovaško smo se pogovarjali s trenerjem, ki si je s Celjani pred leti pokoril celotno Evropo.

Gospod Požun, ste eden od najboljših poznavalcev slovenskega rokometa in zagotovo dobro poznate vse igralce, ki bodo z vami odpotovali na Norveško. V čem je ta ekipa boljša in v čem slabša od prejšnjih generacij?
Rekel bi, da je pristop k delu boljši kot pri prejšnjih generacijah. Igralci se vedejo vse bolj profesionalno in so navajeni tudi bolj trdo delati. Vam bom povedal kar konkreten primer: zadnjič je trening trajal kar dve uri in 40 minut namesto dve uri in prav nihče ni vprašal, kdaj bo konec, pa čeprav je bil to večerni trening. Sem zelo prijetno presenečen in mislim, da se tudi vsi igralci zavedajo, zakaj so treningi tako dolgi. Kar se same kakovosti tiče, morda nismo tako dobro zastopani na vseh igralnih mestih kot nekoč, toda takšna je pač naša usoda. Smo majhna država, ki pa na rokometnem zemljevidu vseeno nekaj pomeni. Na evropskem prvenstvu smo recimo večji samo od Islandije. S to generacijo sem zelo zadovoljen – igralci sprejemajo delo, nimajo pripomb in ne porabljajo časa za razglabljanje o tem, kaj bi lahko bilo boljše in kaj ne. Zame kot trenerja te ekipe je to vsekakor zelo spodbudno.

	Mislim, da je najboljša psihološka priprava fizična priprava. Miro Požun

V preteklosti se je nemalokrat zgodilo, da smo padli ravno v najbolj pomembnih trenutkih. Kako pripravljate igralce s psihološkega vidika?
Mislim, da je najboljša psihološka priprava fizična priprava. Spominjam se časov, ko sem že sedel na klopi reprezentance, torej kakšnih deset let nazaj. Takrat smo se fizično hitro iztrošili. Igrali smo agresivno obrambo 3-2-1, ki porabi ogromno energije, in nismo imeli dovolj kakovostnih menjav. Prav zato smo morali najboljše igralce držati v ognju toliko časa, dokler smo lahko držali korak s tekmecem. Še zdaj imamo nekaj podobnih težav. V Beogradu recimo Špiler ni imel najboljšega dna, brez Zormana pa smo razpadli v igri. Uroš zna voditi svoje soigralce in je zato kot organizator igre izjemnega pomena. Na levi strani imamo le dva igralca, ki morata seveda delati tudi v obrambi. Vse je odvisno od dobre pripravljenosti, pa seveda tudi od dobrega začetka prvenstva.

Skrivate v rokavu kakšen poseben adut?
Danes je težko kaj skrivati. Vsak klub in reprezentanca ima kasete naših iger, zato so vsi igralci dobro preštudirani. Skriti se ne da nič, dandanes je to povsem nemogoče. Zagotovo pa lahko presenetiš z raznovrstno igro – če vedno znova igraš na isti način, je nasprotniku precej lažje.

Požun je zadovoljen z odnosom in motivacijo vseh igralcev. © Saša Despot

Vaš prihod na čelo reprezentance je sprožil kar nekaj polemik, saj je do menjave prišlo tik pred začetkom prvenstva. Bi to utegnilo predstavljati težavo?
Te igralce sem v večini že vse treniral. Morda je tukaj kakšen posameznik, s katerim še nisem delal, vendar pa sem vse te igralce spremljal že dalj časa. Tudi strokovni štab je ostal enak, tako da so te povezave dobre. Mislim, da to ne bi smelo biti moteče, vsekakor v tem ne bi smeli iskati razlogov za morebiten neuspeh.

Včasih je bilo jedro reprezentance skupaj, saj je večina igralcev prihajala iz Celja. V zadnjih letih se je to precej spremenilo, saj številni naši reprezentanti igrajo v močnih tujih klubih. Kakšen vpliv bo to imelo na igro?
Mislim, da zaradi tega ne bomo prav nič manj uigrani, morda je tako celo boljše. Poglejte recimo Ruse. Večina igra v istem klubu, pa jim to prav nič ne koristi. Včasih pride celo do nasičenosti, kar je povsem normalno. Spet nekateri drugi rokometaši iz rokometno razvitih držav se precej razlikujejo v pripravljenosti. V boljših klubih je ritem precej bolj naporen in so tam igralci bolj izpostavljeni, tisti, ki igrajo v manj kakovostnih ekipah, pa na prvenstvo prihajajo slabše pripravljeni.

Kakšen je cilj na Norveškem?
Ta je jasen – uvrstitev v drugi krog. Tri ekipe gredo naprej, tako da bomo morali zagotovo zmagati najmanj enkrat. Najprej moramo premagati Čehe. Njihov trener meni, da bodo na prvi tekmi premagali Slovenijo in celo na njihovi spletni strani piše, da je cilj drugo mesto v skupini. Vsak ima svojo "računico". Poljaki so svetovni podprvaki, zato bo to nedvomno zelo težka tekma. Če bomo premagali Čehe, bo tudi s Poljaki precej lažje.

Požun je na klopi slovenske reprezentance sedel že v sezoni 1995/96. © Saša Despot

Navijači se še posebno veselijo obračuna s starimi znanci Hrvati. V preteklosti smo z njimi odigrali že veliko dramatičnih tekem. Kako vi pričakujete obračun z njimi?
To rivalstvo je res nekaj posebnega. Pred kratkim smo z njimi odigrali dve tekmi, zato se igralci med seboj dobro poznajo. Te tekme so vedno nekaj posebnega in ne dvomim v to, da bo motivacija v tem primeru še toliko večja. Ponavljam pa – pomemben je predvsem začetek.

Na razpolago imamo dva odlična vratarja, Gorazda Škofa in Bena Lapajneta. Kateri bo imel prednost?
V tem trenutku je to težko reči. Beno se nam je pridružil šele 1. januarja, oba pa sta v reprezentanci že dalj časa. Za zdaj še ne vem, kdo bo prvi vratar. To bomo videli pozneje, ta hip je še vse odprto.

	Na severu Evrope smo vedno imeli težave. Gre za njihov način prehrane, dolge noči, ritem življenja ... in te stvari so nas v preteklosti že zadele. Miro Požun

Nekaj igralcev se ni odzvalo vabilu, recimo Aleš Pajovič. Kaj to pomeni za izbrano vrsto in za vas kot selektorja?
Zagotovo bi Pajoviča potrebovali, vendar ga ni tukaj, zato o tem nima smisla razpravljati. Tukaj je Backovič, ki je prišel malce slabše pripravljen predvsem kar se tiče vzdržljivosti, je pa izjemno delaven fant, zato mislim, da bo dobro zakrpal vrzel. Na tem mestu imamo tudi Kozlino, ki zelo niha v igri. Včasih odigra odlično, včasih ga ni nikjer. Tako je bilo recimo tudi v Beogradu, kjer ni dosegel niti enega zadetka. Njegova težava je tudi v tem, da v svojem klubu ni prvi igralec na svojem igralnem mestu. S temi težavami se sooča še nekaj fantov in to vsekakor ni najbolj razveseljujoče.

Evropsko prvenstvo bo tokrat na Norveškem, kjer rokomet nima ravno kakšne posebne tradicije. Kako vam ustreza igranje na severu Evrope?
Klimatsko to za nas ni najbolj ugodno. Na severu Evrope smo vedno imeli težave. Gre za njihov način prehrane, dolge noči, ritem življenja in tako dalje in te stvari so nas v preteklosti že zadele. Toda to je treba odmisliti. Najpomembneje je, da na igrišču funkcioniramo tako, kot je treba, ostalo pa bomo že nekako preživeli. Tudi drugi se bodo morali prilagoditi okolju, prostoru, podnebju in hrani.