Veliki zmagovalci Super Bowla XLII so New York Giantsi. Za zurnal24.si razplet komentira Uroš Valant: "Končni krivec za poraz Patriotsov pa je mož, ki se ga nikdar ne kritizira." Belichick!
Zmagovalci Super Bowla XLII so
New York Giantsi
, v velikem finalu lige NFL so z 17:14 premagali
New England Patriotse
. Sledni, letos do Super Bowla niso izgubili niti enkrat,
ostajajo pri treh osvojenih Lombardijevih pokalih (2002, 2004, 2005), to je njihov tretji poraz na
tekmi vseh tekem (poleg letošnjega še 1986 s
Chicagom
in 1997 z
Green Bayem
). Giantsi so v vitrine pospravili tretjo prestižno lovoriko, doslej so
Lombardija osvojili že v letih 1987 in 1991, zadnji finale pred letošnjim v Arizoni pa so videli
leta 2001, ko so izgubili z
Baltimorom
. Komentar k 42. Super Bowlu je za portal
zurnal24.si
napisal trener
Ljubljana Silverhawksov Uroš Valant
.
| |
Gledanost Super Bowla
|
|
Letošnji Super Bowl si je v Ameriki od začetka do konca ogledalo 97,5 milijona gledalcev - to je
najbolj gledan Super Bowl v zgodovini. Višjo gledanost je imela v Ameriki le zadnja epizoda serije
M*A*S*H (106 milijonov). V zadnji četrtini je srečanje spremljalo 105,7 milijona Američanov.
|
"Kdo bi si mislil ... po letih popolne neučinkovitosti in hitrih odhodov iz končnice so se
Velikani spet uvrstili na tekmo vseh tekem. Frustracija je bila tako velika, da je glavni zvednik
tega moštva Mike Strahan resno razmišljal o upokojitvi, veliko bivših in upokojenih igralcev pa je
kar nekaj let streljalo bolj ali manj prikrite pikre osti na trenerski štab in prvega podajalca
Giantsov. Letos je na začetku sezone vse skupaj izgledalo precej brezupno. Strahan sploh ni prišel
na priprave. Na začetku so izgubili dve zaporedni tekmi. Eli je delal grobe napake in je izgledal
popolnoma nebogljen, vsa športna javnost se mu je posmehovala. Sledil je redko viden niz devetih
zaporednih zmag na gostovanjih, kar je mejilo skoraj na mali čudež. Vmes je bilo še kar nekaj
lukenj na poti, recimo katastrofa proti Vikingom doma, ko so se vsi navijači Giantsov samo držali
za glavo. Bilo je tudi nekaj poškodb, zadnji ki je romal na klop je bil vročekrvni tight end Jeremy
Shockey. In glej, glej ... potem so Giantsi kar naekrat začeli igrati drugače. Ni bilo več velikih
egov, ki bi Manningu spodbijali avtoriteto v moštvu. Pravi team leaderji so pričeli povezovati
igralce v granitno celoto, ki je neusmiljeno in učinkovito tolkla po tekmecih. In z vsako tekmo je
bil udarec močnejši."
"Zadnja tekma rednega dela sezone je bila nekakšna generalka, Giantsi so le za las zgrešili
zmago in Patriotsi so se komaj izvlekli neporaženi. No, baje so od te tekme Giantsi samo
stopnjevali ritem, medtem ko so Patriotsi pričeli počasi upadati. Že finale konference AFC proti
San Diegu ni prepričal, vendar ni bilo nikogar, ki bi podvomil v novo zmago Patriotsov. Ampak ...
Superbowl ni navadna tekma. Gre za trenutke, ko nekateri igralci dajo vse od sebe in se borijo do
zadnjega atoma moči. Drugi se sesujejo pod pritiskom. Vsako finale piše zanimive zgodbe o tragičnih
junakih in herojih. Ravno slednji je Steve Spagnolo, obrambni trener New Yorka. Že sredi sezone se
je obramba začela fantastično odzivati na njegove ideje. Spagnolo je imel na razpolago eno
najboljših obrambnih linij v NFL ter kar nekaj solidnih defensive backov. Linebackerji so bili na
začetku sezone precej povprečni, vendar jih je sezona izklesala v močan člen obrambe. Spagnolo je v
vsaki tekmi neusmiljeno pritiskal na podajalce. Obrambna linija je po vsaki podaji silovito
pritiskala na obrambni žep, skozi luknje pa so nato švigali hitri linebackerji. Kadar je šlo za
tek, je linija spet odlično zadrževala running backe, saj so le redko dovoljevali dolge prodore po
straneh. To je bil ključni element njihove igre – preprečiti outside run in vreči podajalca iz
ritma! Zadeva je delovala v Dallasu, delovala je v sibirskem Green Bayu in delovala je v Arizoni."
|
|
|
Burress je v zadnji minuti ujel podajo Manninga za odločilni touchdown. ©
Action Images
|
| |
"Spagnolo je vedel, da ne more pokriti vseh enkratnih lovilcev in tekačev, ki jih ima v
svojem arzenalu Bill Belichick. Običajno je bilo pri ustavljanju Patriotsov vedno kakšno mesto
nepokrito. Če si odrezal Randya Mossa, ti je škodo delal Wes Welker. Če si sedel v zonah ter kril
vse lovilce, sta te uničila Maroney in Faulk. In Tom Brady je vedno sedel v žepu popolnoma
neoviran, saj je njegova napadalna linija pazila nanj kot na punčico svojega očesa. In tu je
Spagnolo vedel, da ima prednost. Mike Strahan in Osi Umenyiora sta daleč najboljša defensive enda,
ki z roba obrambne linije neumorno napadata. Tako je bilo tudi zdaj in predvsem Strahan je ves čas
prihajal mimo tackla, ki bi ga moral zadrževati. Če je Belichick potem žrtvoval še enega linijskega
igralca, da je pazil na Strahana, je imel orjaški Justin Tuck po sredini skoraj avtocesto do Toma
Bradya. Da pa zadeva za Bradyeve zaščitnike vseeno ne bi bila preveč enostavna, se je vedno našel
še kakšen linebacker ali safety, ki je iz ozadja v polnem diru naletel na ubogega Toma. Brady že
dolgo časa ni igral tako slabo, kot tokrat. Za podajalce je pomembno, da pridejo hitro v ritem in
da so v žepu sproščeni. Brady pa je kar petkrat postal žrtev obrambe Giantsov, poleg tega pa so ga
le ti še nekajkrat zadeli ti po tem, ko se je znebil žoge. Klavstrofični občutek ob vedno ožjem
obrambnem žepu in ves čas prihajajočimi nasprotniki je vplival na njegovo mehaniko meta, na
natančnost in zbranost. Brady tudi sicer ni najbolj mobilen, na tej tekmi pa je bil bolj podoben
stražarju pred Buckinghamsko palačo, saj se ne spominjam, da bi sam stekel iz žepa in na ta način
dobil še nekaj časa. Vse, kar je zmogel, je bilo premikanje v žepu, ampak če ti stopetdeset
kilogramska žival v obraz potiska tvoje soigralce in te želi potlačiti v zemljo, metanje natančnih
podaj ni najbolj enostavno opravilo na svetu."
"Nenatančnost in razdraženost sta se pokazala na koncu, ko je Brady grdo zgrešil lovilce pri
dolgih podajah. 1:0 za Giantse. Ista obrambna linija je zaprla tudi prodore po straneh – Marooney
je bil bolj ali manj statist. Po sredini ni imel ničesar odprtega, za prodore po straneh pa je
preveč masiven in prepočasen. Defensive endi so ga redno preusmerjali v razdražene linebackerje, ki
so nato na sredini zgradili neprebojni zid. Kevin Faulk je bil še najbolj učinkoviti Patriot,
zlasti pri pridobivanju jardaže po ulovljenih jardih. Skupaj z Welkerjem sta premikala napad, tako
da vse skupaj ni prešlo v neučinkovito mučenje žoge. Ostali lovilci so bili izvrstno pokriti in
Brady je velikorat moral čakati s podajo dlje kot je sicer navajen. In že spet smo pri prej omenjen
ritmu."
|
|
|
Trener Patsov Bill Belichick. © Action Images
|
| |
"In kako kaj naš stari prijatelj Eli Manning? Solidno. Ni delal napak. Upravljal je z igro.
Naredil je dovolj, da se je njegovo moštvo izvleklo. Vloga game managerja mu definitivno bolje
leži, kot herojsko vodenje napada v slogu njegovega brata. V končnici je vedno naredil le toliko,
kot je bilo potrebno za zmago. In to je v tem športu več kot dovolj! Seveda Eliju ne gre jemati
zaslug za zmago. V ključnih trenutkih je vrgel nekaj odličnih podaj in prav neverjetno se je uspel
izmuzniti, kadar mu je postalo vroče pod nogami. Seveda tudi obramba Patsov ni bila od muh, mleli
in mleli so napad Giantsov, se večkrat obranili v rdeči zoni in ves čas vračali svoj napad na
igrišče. Tudi pri Giantsih igra po tleh ni stekla. Brandon Jacobs v končnici ni bil ravno najbolj
viden, precej več je opravil njegov gibčnejši in izmuzljivejši kolega Ahmad Bradshaw. Glavna zvezda
tega večera pa je bil nenadejano David Tyree, šele četrti najboljši lovilec, na katerega verjetno
pri Patriotsih niti niso bili pozorni. Pazili so na Burresa, Toomerja, Smitha in Bossa, Tyree pa se
je izmuznil pod radarjem in pokazal trenerjem napada Giantsov, kje so mehke točke sekundarne
obrambne linije Patriotsov. Seveda jih je nato Eli pod njihovim vodstvom kruto izkoristil, samo
spomnimo se ujete žoge tight enda Bossa, ki je svoje moštvo popeljal čez polovico igrišča!"
"Končni krivec za poraz Patriotsov pa je mož, ki se ga nikdar ne kritizira. Bill Belichick
je trmasto vztrajal pri svojem načrtu tekme. Ko se je zavedel, da vsa reč ne bo šla skozi, je bilo
že prepozno. Nič ni pomagalo, da mu je uradni opremljevalec lige NFL sešil prav poseben pulover s
prirezanimi rokavi. Bill Belichick je postal žrtev lastnega samoljublja in arogance. Bilo mu je pod
ponosom, da bi korenito posegal v bojni načrt, za katerega je prav gotovo predvideval, da je
najboljši in ga nihče ne more premagati. Giantsi so ga. V epskem boju so zamajali in nato tudi
zrušili trdnjavo Patriotsov. Bill Belichick je sekundo pred koncem tekme zapustil prizorišče
poraza, Giantsi so visoko dvignili Lombardijev pokal, zasedba do sedaj edinega neporaženega moštva,
Miami Dolphinsi iz leta 1972, pa so končno nazdravili s šampanjcem, ki se je hladil celih
devetnajst tednov."