Vrnejo se lahko samo pravi šampioni

	Seveda se zgodovine ne more spremeniti, vendar sem prepričan, da bi na Touru lahko petkrat zmagal. Greg LeMond

Priti na vrh ni lahko, še težje pa je tam ostati. Tega se dobro zavedajo vsi športniki in tega se zagotovo zaveda tudi Lance Armstrong , ki se je leta 2005 upokojil in se tako s sedmimi zmagami na Dirki po Franciji umaknil od profesionalnega kolesarstva. Umaknil se je, ko je bil na vrhu. "Zagotovo se je poslovil v pravem trenutku, z zmago namreč. Tako kot bi se moral vsak šampion," je za zurnal24.si povedal Primož Čerin , nekdanji profesionalni kolesar in tudi strokovni komentator na RTV Slovenija.

Luis Ocana je na Dirki po Franciji leta 1971 grdo padel in je moral zmago prepustiti Eddyju Merckxu. Dve leti pozneje je kljub temu dobil tudi Dirko po Franciji. © AFP

In vendar Armstrong očitno še nima dovolj dirkanja. Vrnil se bo. Sam pravi, da bi rad še osmič osvojil Dirko po Franciji. Enkrat se je Teksašan že vrnil. Preden je zbolel, je zmagal v eni izmed etap na Touru, pri rosnih 21 letih pa je postal tudi svetovni prvak. Po prestani bolezni pa je bil praktično nepremagljiv. Zdaj se lahko vprašamo, ali se res lahko še drugič vrne na sam vrh. Da bi se komu kar dvakrat uspelo vrniti med najboljše, se še ni zgodilo, zato pa se je nekaterim uspelo vrniti po prvem poskusu in v nadaljevanju se bomo spomnili prav na nekaj takih kolesarjev.

Marco Pantani: Prva vrnitev uspešna, druga pač ne
Marco Pantani, ki smo ga na naši spletni strani že podrobno predstavili, je zadnji kolesar, ki je dobil tako italijanski Giro kot Tour de France v isti sezoni. To je bilo leta 1998. Že prej se je Pantani, ki je med profesionalci z dvema etapnima zmagama na Giru zablestel leta 1994, soočil s težko preizkušnjo, saj je na eni izmed pripravljalnih dirk grdo padel in si hudo poškodoval nogo. Mnogi, tudi zdravniki, so bili prepričani, da bo lahko "Pirat" vesel, če bo lahko normalno hodil. Vendar se Pantani ni dal in s trdno voljo, predvsem pa z delom, se je vrnil.

Še močnejši, še boljši, in čeprav mu sreča takoj po vrnitvi ni bila naklonjena – na Giru je povozil mačko in je moral odstopiti – je leta 1998 prišel njegov čas. Bil je prvi hribolazec po Charlyju Gaulu , ki mu je uspelo dobiti francoski Tour. Žal pa je že naslednje leto padel na dopinški kontroli in je moral predčasno oditi s praktično že dobljenega Gira. Po tem dogodku se je Pantani večkrat poskušal vrniti – dobil je dve gorski etapi na Dirki po Franciji, kjer je premagal prav Lancea Armstronga – vendar nikoli več ni bil tisti pravi Pantani, ki je tekmece v vzponih dobesedno poniževal. Ogledate si lahko povzetek njegove kariere.



Greg LeMond: Tudi naboji ga niso ustavili
Greg LeMond je med profesionalce prestopil leta 1981. Dve leti pozneje je postal svetovni prvak, leta 1984 pa je na Touru kot najboljši mladi kolesar osvojil skupno tretje mesto. Naslednje leto je bil drugi, zaostal je samo za svojim klubskim kolegom Bernardom Hinaultom , ki pa ga ni smel napadati, čeprav je bilo očitno, da bi ga lahko. Francozu se je maščeval naslednje leto, ko sta bili vlogi zamenjani. LeMond je tako postal prvi Američan, ki je zmagal na Dirki po Franciji. Vendar se je njegova kalvarija šele začela. Aprila 1987 se je udeležil lova, njegov svak pa ga je po nesreči ustrelil v hrbet. Američan je preživel, vendar je bilo okrevanje dolgotrajno, tako da je moral izpustiti dva Toura.

Vrnil se je leta 1989, in čeprav je imel v svojem telesu še vedno ostanke nabojev, dva sta ležala zelo blizu srca, je dobil enega od najbolj zanimivih Tourov v vsej zgodovini. Vse do zadnjega kronometra je namreč zaostajal za Laurentom Fignonom , potem pa je na start prišel s kolesom, ki je bilo podobno današnjim kolesom za vožnjo na čas. Tako je nadoknadil 58 sekund zaostanka in Francoza prehitel z najmanjšo razliko v zgodovini, z osmimi sekundami prednosti. Tour je LeMond dobil še naslednje leto, potem pa je zaradi težav z zdravjem, sam pravi, da zaradi pretreniranosti in tudi zaradi tega, ker so njegovi nasprotniki začeli jemati nedovoljena poživila, zdrsnil v povprečje. Še zdaj, pravi, mu je žal za tisti dve izgubljeni leti: "Seveda se zgodovine ne more spremeniti, vendar sem prepričan, da bi na Touru lahko petkrat zmagal."   Ogledate si lahko odločilni kronometer, kjer je LeMond premagal Fignona.



Johan Museeuw: Najprej Arenberg, potem pa še motor
Museeuw velja za enega od najboljših kolesarjev za enodnevne belgijsko-francoske klasike. Na dirkah, kot sta Pariz-Roubaix in Dirka po Flandriji (na obeh je dosegel po tri zmage), je v 90. letih kraljeval v vseh pogledih. Poleg tega je osvojil tudi naslov svetovnega prvaka. Potem ko je leta 1998 še tretjič slavil na Dirki po Flandriji, je en teden pozneje na dirki Pariz-Roubaix grdo padel prav pred najtežjim delom dirke, pred gozdom Arenberg .

Poškodoval si je kolk in predvsem koleno. Povrhu vsega pa je prišlo tudi do hude infekcije, zaradi česar je skorajda izgubil nogo. Vendar je Belgijec dokazal, da je velik borec. Po dolgi rehabilitaciji se je vrnil in med drugim še dvakrat zmagal na dirki Pariz-Roubaix. Flandrijski lev, kot ga kličejo domačini, je imel pozneje še hudo nesrečo z motorjem, vendar ga tudi to ni ustavilo, tako da se je upokojil leta 2004 prav na dirki Pariz-Roubaix, kjer mu je četrto zmago preprečila predrta guma. Ogledate si lahko nekatere zmage Museeuwa.



Richard Virenque: Najprej kaznovan, potem v rumenem
Zgodba francoskega hribolazca Richarda Virenqua je po vsej verjetnosti vsem znana. V 90. letih je bil na domačem Touru eden od boljših hribolazcev, saj je v seriji oblačil pikčasto majico. Vendar sta bila Virenque in njegovo moštvo Festina leta 1998 vpletena v zloglasni dopinški škandal. Jemanje nedovoljenih poživil je Virenque po dolgotrajnem zanikanju – napisal je celo knjigo o tem, kako se je treba boriti proti dopingu – priznal šele dve leti pozneje, kaznovan pa je bil z devetmesečno prepovedjo nastopanja. Francoz se je po prestani kazni vrnil med najboljše. Na Touru je po letu 1992 spet za en dan oblekel tudi rumeno majico, v gorskih etapah je bil vedno med najhitrejšimi, po vrnitvi pa je še dvakrat postal najboljši hribolazec. S tem je postavil tudi svojevrsten rekord, saj je pikčasto majico osvojil kar sedemkrat. Ogledate si lahko etapo s ciljem na l'Alpe d'Huezu , ko se je Virenque leta 1997 boril z Janom Ullrichom in Marcom Pantanijem.



Luis Ocana: Po hudi nesreči in odstopu do zmage na Touru
V začetku 70. let je na kolesarskih dirkah kraljeval Eddy Merckx. Leta 1971 pa je rumeno majico na Dirki po Franciji z veliko prednostjo nosil Luis Ocana . Na spustu s prelaza Col de Mente je Merckx padel in pri padcu podrl tudi Ocano. Belgijec se je pobral, v Španca pa se je zaletel še Joop Zoetemelk . Ocana je tako obležal v bolečinah in je moral odstopiti. Merckx je na koncu zmagal, vendar je ta zmaga imela grenak priokus. Ocana je zaradi bolezni tudi v naslednjem letu odstopil, potem pa je leta 1973 povsem deklasiral konkurenco in se v Pariz pripeljal v rumenem. Ogledate si lahko povzetek Dirke po Franciji leta 1971, ki jo je dobil Merckx, potem ko je moral Ocana odstopiti.



Mi smo našteli zgolj nekatere uspešne povratnike v kolesarsko karavano. Seveda jih je še mnogo, ki se jim je uspelo vrniti. Med te bi brez dvoma lahko šteli Gilberta Simonija , ki je leta 2002 padel na dopinški kontroli, Tylerja Hamiltona, Francesca Casagrandeja, Micheleja Bartolija in mnoge druge. Seveda je veliko tudi takih, ki se jim med najboljše ni uspelo vrniti. Eden takih je zagotovo Franck Vandenbroucke . Zanimivo pa bo videti, ali se bo uspelo vrniti tako Lanceu Armstrongu kot tudi Floydu Landisu in seveda Ivanu Bassu , ki je že podpisal pogodbo z italijanskim Liquigasom . Nikar pa ne pozabimo, da se bo med najboljše skoraj zagotovo poskušal vrniti tudi Ricardo Ricco .