Slovenija na evropskih prvenstvih

1994: 10. mesto 1996: 11. mesto 1998: / 2000: 5. mesto 2002: 12. mesto 2004: 2. mesto 2006: 8. mesto

Pred pričetkom evropskega rokometnega prvenstva na Norveškem je sicer moč slišati veliko optimističnih napovedi, vendarle pa nekateri dogodki povezani predvsem z "rošadami" na čelu rokometne zveze vlivajo tudi nekaj mešanih občutkov. Slovenijo bo v deželi fjordov vodil starosta slovenskega rokometa Miro Požun , ki je po pravem "bliztkriegu" na čelu zveze tako rekoč čez noč v roke dobil dirigentsko palico. Velenjski strateg je sicer odličen poznavalec slovenskega rokometa in naših rokometašev, vendarle pa je nekdanji celjski strateg podedoval tudi "breme" sijajnega uspeha naših rokometašev na evropskem prvenstvu v Sloveniji , ko so s srebrom naši fantje vsem prihodnjim generacijam naložili mejnik, katerega bo zelo težko doseči (in preseči). Z izjemo srebrne kolajne je naš rokomet velikokrat trpel za sindromom "podleganja prevelikemu pritisku", kar je bilo nenazadnje prisotno tudi na zadnjem evropskem prvenstvu v Švici . Če obudimo spomine – Slovenija je prvi del tekmovanja končala s tremi zmagami proti Poljski, Ukrajini in Švici, polna bera in zvrhan kup optimizma pa sta v drugem delu stvari obrnila na 180 stopinj in po treh porazih s Francijo , Nemčijo in Španijo se je napovedan pohod na piedestal dokaj klavrno končal.

Kaj torej lahko od naših rokometašev pričakujemo tokrat? Verjetno bo kar držala trditev selektorja Požuna , ki ponavlja, da je ključnega pomena uvodna tekma s Čehi . Zmaga proti Čehom je ne samo sijajna popotnica, temveč tudi krvavo potrebna nujnost, saj nas v nadaljevanju čakata obračuna s svetovnimi podprvaki Poljaki in našimi starimi "prijatelji" Hrvati . Resda slednji ne bodo mogli računati na odličnega Džombo in prvo violino Ivana Balića , ki bo zaradi poškodbe zagotovo preskočil najmanj skupinski del, vendarle pa se z domnevno oslabljenim nasprotnikom ne gre preveč ukvarjati. Na severu Evrope Slovence čaka nemilo podnebje in pogoji, ki tudi slovenskim klubom vsaj v preteklosti niso bili najbolj po godu. "Na severu Evrope smo vedno imeli težave. Gre za njihov način prehrane, dolge noči, ritem življenja in tako dalje in te stvari so nas v preteklosti že zadele. Toda to je treba odmisliti," je pred kratkim v pogovoru za zurnal24.si povedal Požun.

Uroš Zorman bo vodil našo reprezentanco na parketu. © AFP

Požun bo imel na razpolago dobro ekipo, v kateri vsaj na prvi pogled prevladuje v teoriji uspešna mešanica izkušenj ter mladostniške ambicioznosti. Veseli povratek Romana Pungartnika , ki pri 36-ih letih še vedno igra kot v najboljših časih. Potem ko se je premislil Aleš Pajovič , bomo pogrešali Renata Vugrinca , ki je bil v preteklosti pomemben člen reprezentance, ki za razliko od svojih nogometnih in košarkarskih kolegov nastopa v športni opremi modre barve. Veliko bo odvisno od kapetana Uroša Zormana , ki bo svoje soigralce dirigiral na igrišču, naša nemška legionarja Roman Pungartnik in Vid Kavtičnik pa naj bi bila glavni orožji v napadu. Igra v obrambi ostaja uganka. Nekaterih vidnih stebrov obrambe ni več, a ne gre dvomiti v to, da bo tudi novi val še kako željan dokazovanja. Med vratnicama bosta stala dva dobra in preverjena vratarja (Škof, Lapajne), s prav posebnim zanimanjem pa bomo spremljali rokometaše iz slovenskega prvenstva, ki do sedaj v majici z državnim grbom še niso dobili prave priložnosti.

Požun trdi, da je cilj uvrstitev v drugi krog, vendar pa bo verjetno kar držalo, da vsi skupaj s takšnim izkupičkom ne bi bili ravno najbolj zadovoljni. Boj za kolajne bi bila verjetno le malce predrzna napoved, tako da bi bili najverjetneje zadovoljni tudi s skalpom katere koli reprezentance, ki v rokometnem svetu uživa večji ugled od naše. Ne bomo pretiravali če trdimo, da bi nas zmaga proti Hrvatom spravila v še prav posebej židano voljo.

Januar bo torej v znamenju rokometa. Igre, za katero se zdi, da vsaj teden dni vsako leto postane alfa in omega slovenskega športa. Upajmo le, da si bomo Norveško zapomnili. Kaj pa od rokometnih risov pričakujete vi?