Začeli ste v srednji šoli zdaj pa ste prišli do stopnje, ko že zaslužite nekaj denarja. Ga je za preživetje dovolj?
Da bi se s tem preživljali v Sloveniji je iluzorno, v tujini pa bi se mogoče dalo kot manager. Kot nastopajoči zelo težko. Pa saj to niti ni tako važno. Poleg študiranja, se je z acrodunkingom prav fino ukvarjati.
Poznate primer, kjer se od acrodunkinga da živeti?
Vem, da se v Franciji, da živeti s tem, vendar je v tam tudi sistem povsem drugačen kot pri nas, tako da...
Nastopili ste tudi v Indoneziji. Kako je sploh prišlo do kontakta, kje so vaš našli?
Povabila pridejo več ali manj nepričakovano po elektronskem naslovu. Širnemu svetu se predstavljamo preko spleta, na katerem objavljamo video posnetke. Poizkušamo jih narediti čimbolj atraktivne, da so ljudem čim bolj zanimivi. Indonezijci so iskali nekoga, ki bi popestril dogajanje na novoletnem šovu v adrenalinskem parku in kontaktirali so nas. Bilo je nekako takole: poklicali so Marka Knafelca, ki je pomemben del naše ekipe. Iz postelje so ga vrgli sredi noči, saj niso upoštevali časovne razlike. Potem so vzpostavili kontakt še preko elektronske pošte. Z vsakim elektronskim sporočilom smo se dogovorili več in na koncu je bila podpisana pogodba.
Nastopali ste praktično po celi Evropi. Bili ste v Tuniziji, odhajate tudi v New York. Pa vendarle se zdi premalo, da bi zanimanje zbudili le preko interneta.
Seveda, sodelujemo tudi z nekim francoskim managerjem, ki ima verjetno kontakte tudi drugod po svetu in na drugačne načine. Obstaja tudi aktivno trženje, ko ti dejansko kontaktiraš ljudi in naokoli pošiljaš svoj promocijski material, vendar se mi tega zaenkrat še ne poslužujemo. V bistvu čakamo na priložnost. Lahko se zgodi, da imamo pet nastopov na mesec, potem pa nastopi trimesečna suša.
Je košarka v Indoneziji nasplošno popularna?
Za košarko niti ne vem. Z njo imamo opraviti le toliko, da uporabljamo koše in žoge. Lahko pa rečem, da so bili s samim nastopom izredno zadovoljni. Po vsakem nastopu so nas gledalici želeli še dvajset minut zase. Prosili so nas za avtograme in fotografiranje.
Kaj želiti doseči z vašim udejstvovanjem? Kaj je vaš cilj?
Glavni cilj je zabava in potovanja po svetu. Mogoče se bo tole slišalo nekoliko fiktivno, a niti ni tako... Želimo si nastopiti na košarkarskem turnirju olimpijskih iger leta 2012 v Londonu in na svetovnem prvenstvu 2010 v Turčiji. Splošen cilj pa je nastopiti na največjih košarkarskih turnirjih po svetu, saj to - vsaj na našem področju – največji prestiž. Še enkrat pa poudarjam, da je v ospredju zabava s kolegi, ogled sveta in pridobivanje novih življenjskih izkušenj. Hkrati poizkušamo izvajati čim bolj zahtevne elemente tega športa, vedno stremimo za napredkom in nečim novim. Želimo biti drugačni od ostalih.
Skrbite tudi za podmladek?
Definitivno. Letos smo začeli s treningi mlajših selekcij. Obiskalo nas je kar nekaj fantov. Eni so se s tem športom spoznali prvič, nekateri pa so prišli iz osnovnošolskih skupin, saj se mnogi začnejo s tem ukvarjati že v okviru Šolske košarkarske lige (ŠKL). Zavedamo se, da bo naša generacija slej kot prej nehala s tekmovanjem. Nekdo se lahko poškoduje, dobi delo, neha študirati in tako naprej, vseeno pa želimo zadevo peljati naprej. Edini način je, da dobimo podmladek, ki pa ne pride sam od sebe, ampak ga je treba vzgojiti in natrenirati, da raven kakovosti ostane na primerni ravni.
Novejši člani imajo treninge enkrat do dvakrat tedensko. To so treningi brez žoge, kjer vadimo le gimnastične vaje. V športnem društvu Zelena jama imamo tudi gimnastično jamo, ki omogoča učenje težjih akrobatskih skokov. Osnova je ovladanje telesa v zraku in skok na kanvas, ne le zaradi tega, da lahko kaj pokažemo, ampak tudi zaradi varnosti. Stanje je velikokrat nepredvidljivo, zato so za rešitev iz takšne situacij potrebne tudi osnove akrobatike. Druga dva tedenska treninga pa sta po večini vadba točk z žogo, predvsem za to, da fantje dobijo občutek za žogo in razdalijo eden med drugim, pa tudi, da skačejo z nami. Ne želimo, da so ločena skupina, ampak da so zares integrirani v našo skupino in da smo vsi skupaj ena ekipa.
Kdo pa skrbi za 'koreografijo'. Od kje črpate ideje za skoke?
Ideje si izmišljujemo sami sproti. Če kdo dobi idejo, jo na naslednjem treningu preizksimo. Ko se pripravljamo na nastope, vadimo elemente, ki smo jih natrenerali že v preteklosti, kadar pa je obdobje 'sušno' pa se na treningih ubadamo z novimi idejami. Nimamo nekoga, ki bi posebej skrbel za potek treningov in ideje.
Od kod vam finance za nemoten potek treningov?
Dolga leta smo vse plačevali iz lastnih žepov. Če nas je bilo deset, smo stroške razdelili na desetine. Trenutno smo prišli do te točke, da si lahko dvorano in stroške treninga pokrijemo prejememo od nastopanja.
Pa sponzorji?
S sponzorji je težka. Seveda se jih ne bi branili, moram pa reči, da smo sponzorirani, kar se tiče opreme. Spalding nam je denimo pomagal z dresi, Akrobat nam je priskrbel brezplačne trampoline in blazine, športnaoprema Lipič nam je priskrbela koš, sponzorja, ki bi nam dajal denar v lastno uporabo pa žal še nimamo. Smo pa vedno odprti za nove ideje.
Pa še zadnje vprašanje za vse. Kdo je najboljši košarkar-zabijalec v ligi NBA. Howard, Carter...
DD1: Ne vem. Mislem, da je Kobe. Ima svoj stil.
DD2: Bolj malo spremljam NBA, tako da se pridružujem Marku (smeh).
DD3: Tudi jaz sem na istem (smeh).
DD4: Mislim, da se vsi skrijejo proti našemu Anžetu, on je naš Superstar in počne stvari, ki jih nihče drug na svetu ne zna. Jaz bi izbral njega.
DD5: Jordan, Jordan.
