Bill Johnson se je na poti v Sarajevo , kjer bo del tekme legend ob praznovanju 25. obletnice zimskih olimpijskih iger, za nekaj dni ustavil v Sloveniji. Svojo tragično zgodbo, ki je sledila zmagi na Bjelašnici , je v družbi 14-letnega sina Tylerja in očima predstavil tudi nam. Posledice nesreče, ki jo je doživel pred sedmimi leti, so namreč vidne še danes. Ostale bodo za vedno.

Ločitev in politika sta tabu temi

Njegovi spremljevalci svetujejo, da se z nekdanjim ameriškim smučarjem sogovorniki izogibajo pogovorov o ločitvi in političnih temah. Te moža šibkega zdravja namreč zlahka vznemirijo.

Zimske olimpijske igre leta 1984 so bile vrhunec danes 48-letnega smukača, ki je kot tipičen Američan zmago napovedal že pred igrami. In si po prvi ameriški zlati olimpijski medalji v alpskem smučanju kot prvi smučar zaslužil celo mesto na naslovnici revije Time . Svet je bil šokiran. "Zelo dobro se spominjam iger v Sarajevu. Tisti čas sem imel enega najhitrejših startov v svetovnem pokalu. Toda na tisti tekmi sem imel nekaj težav na startu. Zaradi slabega oprijema palice sem že na začetku izgubil nekaj časa, zato sem si med vožnjo ves čas govoril – ujeti ga moraš, ujeti ga moraš," se spominja Johnson, ki je bil na koncu za 27 stotink sekunde hitrejši od drugouvrščenega Švicarja Petra Müllerja . "Spominjam se , da je bilo veliko snega, ki je dolgo preprečeval smukaško tekmo. Slednja je bila dvakrat prestavljena, nato pa vendarle izpeljana na mehki podlagi, kar mi je bilo zelo všeč. Moja tehnika smučanja je bila namreč za takšno podlago ravno prava. In spomnim se, da sem pred ciljem uprizoril še nek akrobatičen vložek. " Mesec dni pred tem je izzval dotedanjo evropsko prevlado v smukaških tekmovanjih in 15. januarja nepričakovano zmagal v Wengnu , kar je bila takrat prva smukaška zmaga za ZDA. Leta 1984 je dosegel še dve zmagi v svetovnem pokalu, in sicer v Aspnu in Whistlerju . S štirimi zmagami v dveh mesecih je bil takrat v svoji življenjski formi. "Trdo sem treniral in imel sem odlične smuči, najhitrejše, kar je bilo takrat narejenih." A nato je zavil po svoje …

Slovenijo je obiskal v družbi svojega 14-letnega sina Tylerja, za katerega Bill pravi, da bo dober smučar. © Saša Despot

	Na treningih sicer nisem bil med najhitrejšimi. Morda tudi zaradi tega, ker je moj serviser tekmovalne smuči hranil za glavno tekmo. Bil je tako skrben in natančen, da jih je spravil kar pod svojo posteljo, kjer so čakale na moj nastop. Bill Johnson o olimpijskem smuku v Sarajevu

Njegov smučarski uspeh je hitro ugasnil zaradi popivanja in arogantnega značaja. Že leta 1986 je Johnson končal kariero, misleč, da je finančno preskrbljen za vse življenje. Poročil se je in živel razkošno življenje. Potem pa se je zgodila prva tragedija. Prvi sin je, ko je bil star leto in pol, utonil v kopalni kadi. Po tem šoku se je Bill odločil za nekaj poslovnih potez, ki so se izkazale za napačne. Sledila je ločitev in razpad njegovega življenja. Leta 2000, pri 41 letih, pa se je odločil, da se bo vrnil na bele strmine. Očitno ni več sposoben resne ocene, kaj ga čaka. Želel se je namreč vrniti v ameriško postavo za igre 2002 v Salt Lake Cityju . A je na državnem prvenstvu ZDA v Montani doživel hudo nesrečo. Pri hitrosti krepko čez 100 km/h je izgubil nadzor nad smučmi in grdo padel. " Na televiziji sploh ni izgledalo tako grozno, kot je bilo v resnici. Če me ne bi pravčasno rešili, bi verjetno umrl," o dogodku izpred sedmih let brez zadržkov govori Bill, ki je utrpel hude poškodbe glave, si skoraj odgriznil jezik in bil v komi skoraj mesec dni. Posledice so vidne še danes, saj sta njegov govor in spomin trajno poškodovana. Da je tragedija še večja, mož iz Oregona v času nesreče ni bil zdravstveno zavarovan in je bankrotiral. Čeprav je sčasoma nekoliko okreval, njegovo dolgotrajno zdravljenje so z dobrodelnimi akcijami podprli tudi Bode Miller , Daron Rahlves in Picabo Street , še vedno težko govori, tudi ob srečanju s sedmo silo se je na trenutke povsem izgubil, pri hoji pa si pomaga s palico. Danes živi od invalidnine v neki prikolici v Oregonu skupaj z mamo, ki skrbi zanj in mu vliva upanje, da svet le ni tako črn, da ga vsi le niso pozabili, da še obstaja upanje ...

Bill Johnson v sliki in besedi

O njegovi zmagi na ZOI v Sarajevu so posneli tudi holywoodski film. O njegovem življenju pa je bila napisana tudi knjiga Ski to die. To je bil namreč njegov osebni moto, ki ga ima vtetoviranega na roki.

Srečen in vesel, da se vrača v Sarajevo, je oče dveh sinov, Tylerja in Nicka , potožil nad vremenom pri nas, zato si še ni uspel ogledati Ljubljane in Slovenije . Se bo pa danes vseeno odpravil v Kranjsko goro . V petek se bo po skoraj 25 letih vrnil na Bjelašnico, kjer se bo srečal s še nekaterimi legendami alpskega smučanja. Presenečen je, da bo tam tudi Peter Müller. "Pri svoji vožnji sem rad posnemal Müllerja, ki je bil eden najpopolnejših smučarjev tistega časa," je svojemu švicarskemu kolegu polaskal Johnson, ki je v svoji karieri najraje nastopal v avstrijskem St. Antonu .