Mlada avstrijska smučarka Teresa Grüner, nekoč ena najobetavnejših predstavnic svoje generacije, je po številnih težavah s poškodbami oznanila konec profesionalne kariere pri samo 22 letih.
Od belih strmin se ne poslavlja po lastni izbiri, temveč po sili razmer. Čeprav si je ob slovesu, kot pravi sama, "lomi srce", je po letih "operacij in rehabilitacij" to edina možna pot, če ne želi tvegati trajnih posledic in s tem tudi poslabšanja kvalitete življenja.
Smučanje je bilo zanjo več kot šport, kljub neizkoriščenemu potencialu pa je hvaležna za vse izkušnje, tako pozitivne kot negativne, ker so jo izoblikovale v osebo, kakršna je danes. "Smučanje je moja največja ljubezen. Dalo mi je čisto veselje, nepozabne spomine, prijateljstva, ki ostajajo, navdihujoče trenerje, ki so me oblikovali. Veliko je tudi vzelo: Bolečino, tveganje, neskončne rehabilitacije in solze. Ni se končalo tako, kot sem si želela, a moje srce in telo ne govorita več istega jezika. Težko se je sprijazniti s tem in sanje pustiti za seboj, toda vem, da je to prava odločitev za moje zdravje."
"Čeprav na progi nikoli nisem dosegla svojega potenciala, sem odkrila, česa sem sposobna onkraj smučanja. Življenje je več kot medalje in rezultati - to ni tisto, kar te določa. Gre za ljudi, ki jih imaš rad in so ob tebi, užitek v trenutku, ki te naredi živega, za moč, ki jo pridobiš iz porazov, za rast in vztrajnost na poti ter hvaležnost za vse, kar imaš in kar postajaš - za tvoj proces. Ponosna sem na osebo, v katero sem se skozi vse to razvila," je zapisala smučarka.
