Šport > Zimski športi
17 ogledov

''V Sočiju so slovenske kolajne realnost''

sport 30.01.14, Jure Kosir, 20 let od prejete olimpijske kolajne, intervju, foto Anže Petkovšek
"Realno so možnosti za kolajno kar velike,'' je pred začetkom OI v Sočiju napovedal Jure Košir, legenda slovenskega alpskega smučanja, ki se je v svoji karieri udeležil štirih olimpijskih iger.

Jure Košir. Nekdanji mladinski svetovni prvak v superveleslalomu (leta 1991) tudi po aktivni športni karieri ostaja zelo dejaven. Deluje na menedžerskem področju in v športnem marketingu, je uspešen podjetnik in lastnik trgovine s športnimi izdelki Forma F+. "Dela je vedno dovolj," pravi zdaj 41-letni Košir. Z ženo Alenko imata tri otroke – Alino, Aniko in Jalna. Je aktiven na Twitterju, v noči z nedelje na ponedeljek pa bo v velikem finalu ameriškega nogometa vneto navijal za Denver.

Kako se spominjate nastopa v Lillehammerju?
Zelo živo. Take reči so nepozabne, zato tudi ostanejo v spominu. Ob takšnih trenutkih, kot je zdaj, ob 20. obletnici, pa sploh. Bilo je zelo lepo.

Po prvi vožnji slaloma ste bili le osmi.
Takrat je obstajal sistem izbiranja startnih številk. Glede na položaj v svetovnem pokalu si lahko izbral številko, a sva se takrat z Albertom Tombo po domače povedano zajeb... Izbrala sva enko in dvojko. V Lillehammerju je bil takrat dva tedna mraz in sneg je bil kot stiropor. Proga je bila z vsakim tekmovalcem hitrejša do številke 15. Thomas Stangassinger je naredil fenomenalno potezo in izbral osmico, to pa je bila odločilna poteza za zmago. Mislim, da ga je v to prepričal trener. Sam sem prvi tek odpeljal dobro, brez napak, v cilju pa sem prehitel Tombo. Pomislil sem – to je to. Ko pa je bila proga že nekoliko zvožena, so bili vsi hitrejši.

Ste še verjeli v uspeh?
Po prvi vožnji je vse kazalo izgubljeno. Pokojni Tomaž Cerkovnik, ki je bil takrat šef ekipe, me je nekako motiviral, ko mi je pred drugo vožnjo, ko sva se peljala proti vrhu, dejal: "Škoda. Letos ne bo šlo, upaj, da boš imel priložnost čez štiri leta." Odvrnil sem mu, naj vseeno počaka do konca: "Boš videl, glej me zdaj!" In res, druga vožnja mi je uspela, sploh zgornji del, kjer so preostali delali napake in odstopali. Pred ciljem sem storil napako, ki je na posnetkih morda ni videti, a je padla hitrost. Kdo ve, kako bi se končalo, če bi še tisto šlo. V cilju sem bil drugi in pomislil sem, da je vsega konec. A šport je lep in nepredvidljiv, da včasih lahko samo debelo gledaš. Če si na tistem srečnem delu scenarija, je vse super in ob koncu veselje kar bruha iz tebe.

Odstopi so se kar vrstili.
Številni so mi dejali, da sem imel srečo, ker so vsi odstopili. Vsi niso padli – nekateri so bili tudi počasnejši, dejstvo pa je, da je bil drugi tek na vrhu zelo težko postavljen. Nekaj sreče pa sem res imel. Te mi je nato zmanjkalo čez štiri leta v Naganu, kjer sem bil v veleslalomu blizu srebra, vendar se je tik pred ciljem pripetila napaka in za nekaj stotink sem zgrešil odličje. Mislim, da se z leti vse skupaj – ta krompir in smola – nekako izravna.

Ste se z Mitjo Kuncem pogovarjali o nastopu v Lillehammerju?
Seveda. Absolutno. Če je kaj težko, je to, da moštveni kolega za stotinko zaostane za tabo. To je res nehvaležno. Za njega je zelo težko, za tebe pa tudi. Veliko raje bi videl, da bi bil kdo drug takrat četrti. Seveda pa bi najraje videl, da bi bil jaz drugi, Mitja pa tretji. To bi bilo idealno, a idealni razpleti se zgodijo le redko. Zoprno je bilo zanj, a se mu je nato nekaj vrnilo na svetovnem prvenstvu v St. Antonu.

Je olimpijska kolajna največ, kar lahko doseže alpski smučar?
Menim, da je olimpijska kolajna največ tudi pri drugih športih. Strogo profesionalni športniki, kot so golfisti, hokejisti in košarkarji čez lužo, si prav tako zelo želijo nastopiti na igrah. Odkar profesionalcem dovolijo udeležbo na igrah, se vsi borijo za uvrstitev v ekipo. Konec koncev si golfisti, ki bodo prvič nastopili v Riu, kljub vsem milijonom izjemno želijo nastopiti na olimpijskih igrah.

Pod kakšnimi pritiski je športnik, od katerega se pričakuje vrhunska uvrstitev na olimpijskih igrah?
Nekateri vrhunski športniki nikoli ne dobijo možnosti za nastop na igrah. Lahko si le srečen, če dobiš eno, dve ali tri priložnosti, nato pa je treba v najmočnejši konkurenci v tistem kratkem nastopu, ki ti je na voljo, pokazati prav vse. Ni preprosto. Pritisk je zelo velik, čuti se pomembnost dogodka. Po navadi si tudi sam športnik veliko naloži na pleča ob takšnem nastopu, ker si tako želi uspeha.

Kako ste doživljali posamične igre?
Kot 19-letnik sem bil najprej v Albertvillu leta 1992. Prvič smo nastopili kot samostojna država in smo bili pravzaprav bolj udeleženci. Vozil sem tudi smuk. Bil sem na odprtju in drugih obrobnih dejavnostih, ki se jih kot favorit ne udeležuješ. Favoriti pridejo na igre s strašanskim namenom, ceremonije in podobne zadeve pa izključijo. Najbolj se seveda spominjam Lillehammerja, ki je bil zame res čustven. Igre v Salt Lake Cityju, moje zadnje, so bile na sporedu po terorističnih napadih 11. septembra. Helikopterji so letali nad olimpijsko vasjo, povsod so bili puške in ostrostrelci. Bila je kar neugodna scena, ki nam je nekako zlezla pod kožo. Vsake igre imajo svoje posebnosti, na vseh pa je čutiti neki določen utrip. Vsak športnik čuti, da so v tistem obdobju oči sveta uprte vanj in v ta dogodek.

Omenili ste varnost. Bo v Rusiji nekaj podobnega kot pred 12 leti?
Bo "hardcore" varnost, varnost na polno. Pred dvema tednoma sem bil v Rusiji s hokejskim klubom Medveščak in že v Moskvi so nas povsem razmetali. Res so v nekem strahu. Naredili bodo vse, seveda na njihov način, da bodo igre potekale varno.

Kako podrobno boste spremljali olimpijske igre v Sočiju? Med londonskimi naj bi bili veliko pred televizorjem.
(smeh) London je bil idealen, ker je bilo poletje, ko je življenje nekoliko bolj umirjeno. Spremljal sem tudi nekatere športe, ki jih prej nisem nikoli. Sem športni navdušenec – ne uživam le ob smučanju. Tudi tokrat bom spremljal igre.

Koliko ur pred televizorjem imate v načrtu?
Na srečo se lahko zdaj kjerkoli priklopiš in spremljaš šport. Sodobna tehnologija je omogočila marsikaj. Spomnim se leta 1980, ko sem imel osem let in so igre potekale v Lake Placidu. Oče me je vlekel čez sneg na nekem smučišču, da sva prišla v hotel, kjer sva lahko spremljala tisti slalom, na katerem je Bojan Križaj zgrešil vratca. To mi je ostalo v spominu. Šlo je za zelo majhen črno-beli televizor v neki gorski koči in komaj kaj se je videlo.

Potem so živi tudi spomini na Sarajevo in kolajno Jureta Franka?
Točno vem, kje sem bil, kje smo gledali njegovo vožnjo.

V šoli ...
Ne, ne. Otroci smo trenirali v Kranjski Gori. Spominjam se, kakšna je bila soba, in seveda Jureta Franka. Meni so takšne reči blazno ostale v spominu, ker sem vse to spremljal zelo doživeto. Sanjal sem, da se mi bo to kdaj zgodilo, a se mi je vseeno zdelo, da je to galaksije oddaljeno od možnega. A potem se je to le zgodilo. Smo pa smučanje spremljali tudi med šolskim poukom.

Gre tokrat res za najmočnejšo odpravo, kot pravi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič?
To je zelo težko ocenjevati. Na papirju smo lahko zelo močni, a se nato vse izjalovi. Bomo potem rekli, da ni bila močna? Je pa ta odprava vsekakor najštevilčnejša zaradi izjemnega dosežka hokejistov. To je svojevrsten čudež. V nekaterih športih smo vsekakor močni in spadamo med favorite.

Torej pričakujete tudi kolajne?
Ne na takšen način, da bi razmišljal o tem, koliko kolajn bomo dobili. Bolj razmišljam o posameznikih, ali jim bo uspelo. Realno so možnosti kar velike. Zdi se mi, da Tina Maze na primer v pravem trenutku prihaja v formo, posreči pa se lahko še komu. So pa olimpijske igre vselej tudi priložnost. Ob dobrem dnevu lahko preseneti tudi tekmovalec, ki med sezono ni dosegal vrhunskih rezultatov. Že velikokrat se je zgodilo, da je kdo eksplodiral.

Menite, da si Mazejeva po minuli sezoni zasluži kolajno v Sočiju?
Zasluži? Tudi Lindsey Vonn bi si jo, a ne bo nastopala. Sam sem bil najboljši leta 1995 in takrat je bilo na sporedu svetovno prvenstvo v Španiji. Takrat sem bil v slalomu in veleslalomu skoraj vedno med prvimi tremi, a je bilo takrat SP zaradi pomanjkanja snega odpovedano. Lahko bi dejal, da sem si tisto leto tudi sam zaslužil kolajno, a zgodilo se je pač kar se je. Naključja so vselej prisotna. Bi si pa Tina definitivno zaslužila kolajo, njeni rezultati so v zadnjih letih izjemni, nekaj za zgodovino. Dve kolajni sicer že ima, to je nor uspeh, hkrati je tudi svetovna prvakinja, zdi se mi, da ji manjka le še zlata olimpijska kolajna. Zdi se mi, da kot zagrizena športnica na njo tudi računa. In zakaj ne? Če ji uspe še to, bo imela resnično perfektno kariero.

Se morda zdi, da je trenutno bolj suverena v hitrih disciplinah?
Morda res. A tudi teden lahko pomeni veliko razliko. V vrhunskem športu gre za nianse. Reči lahko zelo hitro popraviš, lahko pa se vse skupaj tudi hitro podre. Menim, da se bo njena ekipa znala zelo dobro pripraviti na nastope in jih bo z veseljem pogledati.

Kje je trenutno slovensko smučanje?
Če vzamemo smučanje kot celoto, se mi zdi kar močno. Predvsem po zaslugi Tine in skakalcev. Ti so enkratni, tudi kot ekipa. Pri alpskem smučanju pa pogrešam še koga, ki bi bil v vrhu. Ilka Štuhec je kazala dobre predstave, a se je žal poškodovala, Maruša Ferk je v zadnjem času dosegla nekaj lepih uvrstitev. Pri fantih se mi zdi, da lahko Mitja Valenčič kot izkušen tekmovalec še vedno dobro odpelje slalom, v Žanu Kranjcu pa imamo dobrega smučarja, ki že kaže dobre predstave. Od smukaške ekipe bi morda lahko pričakovali nekaj več, vendar je smuk takšna disciplina, ki lahko na olimpijskih igrah postreže s presenečenjem. Res je škoda, da v Sočiju ne bo Andreja Šporna. Vseeno je alpsko smučanje kar močno, Tina pa ima možnosti prav v vseh disciplinah. Kdo ve?

Kakšna pa je prihodnost? V preteklosti ste bili številni mladinski svetovni prvaki, zdaj pa ...
To je pa druga zgodba. Menim, da smo glede organizacije daleč za najboljšimi ekipami, podobno pri samem načinu dela in pogojih za delo, konec koncev pa šepamo tudi v strokovnosti. Na tistih segmentih, kjer smo bili Slovenci še ne toliko časa nazaj – pred 20 leti – boljši kot preostali, zdaj nismo več. Pri razvoju mladih športnikov imamo težave.

Bili ste predsednik zbora za alpsko smučanje. Kako gledate na delovanje Smučarske zveze Slovenije?
Vzdrževal se bom ocenjevanja, saj nočem biti prepameten. Zelo sem si želel prispevati k nekemu izboljšanju, a sem pri delu naletel na veliko omejevanj. V podrobnosti se ne bi spuščal, a želja je bila velika, rezultat pa zaradi številnih preprek dokaj skromen.

V zadnjem času sodelujete pri uspešni hokejski zgodbi pri Medveščaku. Kaj menite o naši reprezentanci?
Spremljal sem tisti kvalifikacijski turnir na Danskem in po dosežku fantov sem bil neizmerno vesel. Moram priznati, da pred tem nisem niti pomislil na to, da si bodo priigrali Soči. To je še en dokaz, kako super je šport – uspejo lahko tudi majhne reprezentance. Imamo kar nekaj igralcev, ki igrajo na zelo visoki ravni, dva – Anže Kopitar in Jan Muršak – pa nekoliko izstopata. A ima še kar nekaj fantov zelo lepe kariere, ki jih delajo v zelo močnih ligah. So pravi profesionalci, z dobro kemijo pa jim je uspelo. Super, enkratno. Zdaj bi si celo upal reči, da bi znali pripraviti kakšno presenečenje. Že na zadnjem svetovnem prvenstvu so igrali dobro, na primer s Kanado. Ne zaostajajo veliko. Ob dobrem dnevu bi bila to lahko nora zgodba.

So vas takrat ganile solze Tomaža Razingarja, ki bo zdaj nosil zastavo na odprtju iger?
Absolutno. Videlo se je, kaj pomeni, če dolgo v nekaj vlagaš in se trudiš, potem pa ti dokaj nepričakovano to tudi uspe. Čustva so izjemna.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.