Bilo je tik pred božičem leta 1973. Tedanji španski premier Carrero Blanco se je odpravil k jutranji maši v cerkvi sv. Frančiška de Borje nedaleč od svojega domovanja v Madridu. Ko se je z blindiranim vozilom vračal proti domu, je postal na ulici Claudio-Coello žrtev silovite eksplozije. Moč treh eksplozivov je njegovo vozilo ponesla 35 metrov visoko. Kovinski ostanki vozila so pristali na na dvorišču bližnjega bloka. Carrero Blanco in njegov varnostnik sta umrla na mestu nesreče, njun voznik pa je kasneje zaradi hudih poškodb umrl v bolnišnici.
Več kot 830 |
|
žrtev je terjal 50-letni boj Ete. 483 žrtev je bilo med vojaki in policisti. |
20. december 1973 je bil šok za Španijo, za Baskovsko separatistično organizacijo Eta (Euskadi Ta Askatasuna oz. Baskovska domovina in svoboda) pa vrhunec njenega delovanja. Eta je na več naslovov razposlala pisma, v katerih je priznala odgovornost za atentat na politika, ki je bil veljal za naslednika ostarelega španskega diktatorja Francisca Franca. Blanca je označila za "ljudožerca", njegovo smrt pa za "dejanje samoobrambe" baskovskega naroda, ki že desetletja ječi pod bremenom frankizma.
Omenjeni datum pomeni skrajno zaostritev spora med leta 1975 umrlim Francom, ki je s trdo roko vladal Španiji in separatisti, ki se je začel 31. julija 1959. Na ta datum pred 50 leti je bila Eta namreč ustanovljena. Njeni ustanovni člani so bili študenti na jezuitski univerzi Bialbo, ki pa cilja svojega delovanja sprva niso videli v ustanovitvi neodvisne baskovske države, ampak v boju proti Francovi raznarodovalni politiki, ki je zatirala tiste Špance, ki so imeli za materni jezik baskovski, katalonski ali galicijski jezik.
Eta se je že zgodaj zatekla k uporabi terorističnih sredstev, njen cilj pa je
postala ustanovitev neodvisne baskovske socialstične države, ki bi obsegala območji Baskija in
Navarra ter tisti del jugozahodne Francije, kjer je prevladujoči jezik baskovski.
V času Francove vladavine avtoritarna vlada v Madrida niti pomislila ni na to, da bi Baskiji
omogočila širšo avtonomijo, kaj šele ustanovitev neodvisne države. Eta je na to odgovorila z
bombnimi napadi, ugrabitvami in izsiljevanji. Prvi napad, ki je terjal smrtne žrtve, se je zgodil
28. junija na železniški postaji San Sebastián. Pet let kasneje je Eta svoj boj nadgradila z
roparskimi napadi, s katerimi je pobirala sredstva za delovanje oziroma
"revolucionarni davek", kot se je reklo v internih krogih.
Demokratizacija odnosov ni otoplila
Tudi po demokratizaciji Španije, ki je sledila Francovi smrti, je Eta vztrajala pri
trdi liniji. Demokratična Španija, ki je Baskiji garantirala precejšnjo stopnjo avtonomije, je
ostala njena tarča. Policijske postaje in kasarne kot simbolj države so bili vedno znova cilji
napadov. Politiki, ki so Eti napovedali boj, so bili v smrti nevarnosti. Enako baskovski politiki,
ki so bili zmerno usmerjeni.
Španski organi Eti dolgo niso mogli do živega. Kadar je Etinim borcem tekla voda v grlo, so se enostavno umaknili na njim domače območje v Franciji. To se je spremenilo šele sredi osemdesetih let, ko je v Francija v okviru skupnega varnostnega sodelovanja, ki ga je predvidela EU, začela zasledovati Etine borce in jih izročati južni sosedi.
V nasladnjih letih je Eta precej oslabela. Leta 2006 je z vlado v Madridu sklenila premirje, ki pa ga je po mnenju kritikov izkoristila za oboroževanje. Na drugi strani je vlada socialističnega premierja Joséja Luisa R. Zapatera izkazala veliko pripravljenost na dialog. Z napadom na madridsko letališče Barajas leta 2006, ki je terjal dve žrtvi, je bilo premirja konec, Eta pa je napovedala vnovičen oborožen boj na vseh frontah. Da je mislila resno, pričata tudi napada v zadnjih dneh, od katerih je eden terjal dve žrtvi.
