Medijski mogotec in trikratni premier Silvio Berlusconi se bo pomeril z nekdanjim županom Rima Walterjem Veltronijem.
Stranka: desnosredinska koalicija Narod svobode (PDL)
Rojstni datum: 29. september 1936
Politični vzornik: Julij Cezar in Winston Churchil
Vzdevek: Vitez
Družina: Poročen je z gledališko igralko Veronico Lario in ima tri otroke iz prvega in dva iz drugega zakona.
Veroizpoved: rimokatolik
Izobrazba: diplomiran pravnik
Citat: " Povezava med mojo izkušnjo kot podjetnikom in poltikom je ena: svoboda."
Medijski imperij: Med študijem se je preživljal s prepevanjem in zabavanjem gostov na luksuznih križarjenjih po Sredozemlju. Kmalu je ustanovil lastno gradbeno podjetje in v 60-ih letih postavil za tiste čase zelo sodobno mestno četrt Milano 2. V 70-ih letih se je podal v televizijske vode in kmalu razširil mrežo zasebnih televizijskih postaj po vsej Italiji. V 80-ih je izkoristil pomanjkljivo zakonodajo in jih združil v mrežo Mediaset, ki je s svojimi tremi kanali še danes edina konkurenca državni televiziji RAI. Leta 1986 je kupil propadajoči nogometni klub Milan in iz njega napravil eno najuspešnejših evropskih moštev. Njegov podjetniški imperij, po zaslugi katerega je postal najbogatejši človek v državi, se je v naslednjih letih razširil na banke, zavarovalnice, založbe in podjetja za filmsko distribucijo.
Politične izkušnje: Berlusconijev "spust v politiko", kot ga sam imenuje, se je začel leta 1994, ko je ustanovil gibanje z navijaško zvenečim imenom Naprej Italija (FI). V njem je združil tako nekdanje socialiste kot krščanske demokrate, žrtve protikorupcijskih sodnih procesov iz začetka 90. let, znanih kot čiste roke. Leta 1994 je zmagal na parlamentarnih volitvah, vendar se je njegova desnosredinska koalicija, v kateri so bili razen Naprej Italija še Nacionalno zavezništvo (AN), Krščanski demokrati (UDC - čD) in Severna liga (LNP), obdržala na oblasti samo pol leta. Spodnesel jo je odhod ministrov Severne lige in za Berlusconija se je začelo šestletno obdobje opozicije. V vladno palačo Chigi se je vrnil maja 2001 z enako koalicijo, ki mu jo je kljub številnim pretresom in menjavam ministrov uspelo obdržati skoraj do konca mandata. V tem času, ki ga Italijani pomnijo predvsem kot obdobje gospodarskega nazadovanja in draginje, je Berlusconi s svojo večino v parlamentu sprejel številne sporne zakone. Ti so koristili predvsem njemu in njegovim bližnjim sodelavcem, ki so bili že desetletje vpleteni v sodne procese zaradi korupcije, utaje davkov in ponarejanja bilance njegovih podjetij. Večina sojenj proti Berlusconiju se je končala z oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja dokazov ali zastaranja.
Polno ime: Walter Veltroni
Stranka: levosredinska Demokratska stranka (PD)
Rojstni datum: 3. julija 1955
Politični vzornik: Poročen je s Flavio Prisko, s katero imata dve hčerki.
Družina: Poročen je s Flavio Prisko, s katero imata dve hčerki. Mama Ivanka Kotnik, Slovenka, je bila hči Cirila Kotnika, veleposlanika Kraljevine Jugoslavije v Vatikanu.
Veroizpoved: ateist
Izobrazba: novinar
Citat: " Politika ni služba, je posvetno poslanstvo."
Študij in delo: Leta 1973 je Veltroni maturiral na srednji tehnični šoli za industrijo in rokodelstvo. Leta 1995, pri 40 letih, je opravil državni izpit in postal poklicni novinar. Je velik ljubitelj filma (leta 2005 je sinhroniziral lik župana purana v Dysneyevem celovečernem animiranem filmu "Mali pišek") in avtor 19 knjig ter številnih člankov in esejev. Leta 2003 mu je univerza John Cabot podelila častni doktorat. Je tudi navdušen ljubitelj košarke, od leta 2006 pa tudi častni predsednik košarkarske lige.
Politične izkušnje: Njegova politična kariera se je začela, ko se je vpisal v italijansko Komunistično federacijo mladih (FGCI). Od leta 1976 do 1981 je delal kot občinski svetnik občine Rim. Po vstopu v parlament leta 1987 se je včlanil v centralni komite italijanske komunistične stranke, a je takoj podprl politični preobrat stranke in pozdravil rojstvo italijanskih Demokratov. Leta 1996, ko je leva sredina na čelu z Romanom Prodijem zmagala na parlamentarnih volitvah, je Veltroni postal podpredsednik ministrskega sveta za kulturno dediščino in leta 2000 dobil francosko priznanje reda Legije časti. Po padcu Prodijeve vlade leta 1998 se je vrnil na delo državnega sekretarja svoje Demokratske stranke levice (PDS), ki jo preobrazil v Leve demokrate (DS), leta 2001 pa je bil izvoljen za rimskega župana in na tem položaju ostal vse do danes.
