Življenje Alicie Jurman se je začelo idilično. S staršema in štirimi brati je živela v poljskem mestu Buczacz. Vse to je 1. septembra 1939 prekinil začetek druge svetovne vojne na Poljskem. Takrat se je začel Alicijin pekel, imela je le devet let.
Prvi iz njihove družine, ki je umrl, je bil najstarejši brat Moshe. Študiral je v Sovjetski zvezi. Da ne bi povedal, kakšne so dejanske razmere, so ga ubili ob vrnitvi domov. Drugi je umrl njen oče. Nacistične oblasti so odredile, da se morajo vsi odrasli moški judi registrirati. Ob tem so jih okoli 600 zajeli, postavili pred strelski vod in pobili. Nemci so nato zahtevali odkupnino za njihovo izpustitev, čeprav so bili mrtvi. Alicijina mati jim je izročila vse družinske prihranke in dragocenosti.
Življenje v getu
Družina je morala zapustiti svojo hišo in se preseliti v geto. Vsakega, ki je stopil v sinagogo, so ustrelili. Vsakega, ki je poskušal geto zapustiti, so ustrelili. Vsakega, ki ni nosil znamenja, Davidove zvezde, so aretirali in čez nekaj časa ubili. V tem obdobju se je končalo življenje drugega Alicijinega brata, Bunia. Prepeljali so ga v delavsko taborišče. Ker je eden izmed fantov poskušal pobegniti, so vse kaznovali tako, da so ustrelili vsakega desetega. Bunio je bil eden izmed teh desetih.
Nekega dne so Alicio zajeli in strpali z ostalimi na vlak. Po več urah potovanja je odraslim uspelo odpreti vrata in poriniti ven otroke. Alicia je bila poškodovana, vendar je ušla najhujšemu – vlak je bil na poti v koncentracijsko taborišče. Ob tračnicah se je vrnila nazaj v geto.
Tretji brat Zachary je imel 17 let. V njem je naraščal gnev zaradi razmer, v katere so bili porinjeni, zato se je pridružil slabo organiziranemu uporniškem gibanju. Eden izmed njegovih prijateljev je podlegel vsesplošnemu pritisku in ga izdal. Kazen za Zacharyja je bila svarilo vsem – obesili so ga pred policijsko postajo.
Prevarala smrt
Iz geta so Alicio odpeljali v zapor Chortkov. Alicio so tam hudo pretepli, ker je enemu izmed pripadnikov SS-enot zabrusila, da je ''hudič''. Alicia je v zaporu hudo zbolela. Kasneje so izvedeli, da so jim Nemci dajali vodo s klicami tifusa. SS-ovci so vsako jutro po celicah pobirali mrtve, Alicio so našli brez zavesti in jo odpeljali ven na kup trupel. Umrle so pokopavali judi, ki so še živeli v getu. Ti so ugotovili, da je Alicia še živa, jo pretihotapili nazaj v geto, kjer jo je neki par skrival in skrbel zanjo. Trajalo je tri tedne, da si je opomogla.
Ubežala likvidaciji
Preostanek družine so preselili v geto mesta Kopechince. V eni izmed ''akcij'' so enote SS zajele Alicio in jo z drugimi odpeljale na pohod, katerega končni cilj je bil en sam – likvidacija. Eden izmed judov je potegnil pištolo in začel streljati. Nastala je zmeda, poleg drugih jo je Alicia izkoristila in zbežala v gozd.
Vrnila se je v Buczacz, kjer se je sešla z mamo in bratom. Na podeželju so našli ljudi, ki so jim bili pripravljeni pomagati. Skrivali so se pri nekem kmetu, čez dan je Alicia delala na polju. Mlajšega brata so v tem času našli in ubili.
Spomladi leta 1944 je končno prišla svoboda. Alicia se je z mamo vrnila domov.
Auschwitz (Foto: Reuters)
Grozljivka, imenovana Auschwitz
Izpovedi tistih, ki so doživeli Auschwitz, govorijo o podobni grozi. Strah in vonj smrti sta jih je spremljala od trenutka, ko so jih strpali na vagone za živino. ''Nismo vedeli, da je Auschwitz koncentracijsko taborišče ali da bi lahko umrli tam. V zraku pa je bil vedno nek čuden vonj. Iz dimnika se je kadilo 24 ur na dan,'' spomine Rudyja povzemajo na straneh history1900s.about.com.
Ko so prispeli v Auschwitz, so jih odpeljali v prostor s prhami. Potem ko so se umili, so jim pazniki obrili lase, dali so jim zaporniško uniformo in lesene čevlje. Vsakemu so na roko vtetovirali številko. Ženske in moški so bili v ločenih poslopjih. Vsako jutro so jih zbudili ob petih, najprej so se morali prešteti. Za zajtrk so dobili kos kruha in nekaj kave, za kosilo pa juho iz krompirjevih olupkov, zvečer največkrat nič, se spominja Ben Stem. Spali so na pogradih na slami, opravljali so težaška in pogosto nesmiselna dela.
Ljudje so umirali od lakote. ''Ljudi, ki so umrli, so nametali na kup na koncu barak pod nadzornim stolpom. Naloženi so bili kot živina, nagi, brez kančka dostojanstva. Nihče jim ni zaprl oči. Vsak dan so prišli z vozičkom in jih nametali nanj. Vedeli smo, da jih peljejo v krematorij, kjer jih bodo sežgali. Nismo pa vedeli, da obstajajo plinske celice, kjer je bilo pobitih še toliko ljudi,'' se spominja Rudy.
Vsakih nekaj mesecev so med zaprtimi naredili selekcijo. Prišli so v barake in si podrobno ogledali tiste, ki so bili najbolj slabotni in niso mogli več delati. Številke tistih, ki so bili najbolj izčrpani ali bolni, so si zapisali. Naslednji dan so prišli po njih in jih odpeljali v krematorije.
