Margaret Thatcher spada med tiste zgodovinske osebnosti, s katerimi zgodovinska obdobja razmejujemo s "pred" in "potem". Tako govorimo o Veliki Britaniji pred Thatcherjevo in po njej. Vmes se razteza najgloblja metamorfoza novejše britanske zgodovine. Britanska kraljevina se je spremenila od temeljev naprej.
Bilo je pred 30 leti, 3. maja 1979, ko so si konservativci pod vodstvom Margaret Thatcher na volitvah v spodnji dom priborili večino 43 sedežev. Štiri leta kasneje se je večina povečala na 144 sedežev. Predvsem zaradi uspešno dobljene falklandske vojne, ki so jo z zasedbo britanskega Falklandskega otočja leta 1982 izzvali argentinski generali.
Od Browna k Thatcherjevi
Aktualna gospodarsko-finančna kriza je malokatero državo udarila tako izrazito kot Veliko
Britanijo in številni Otočani iščejo grešnega kozla za nastali položaj. To je po večinskem
prepričanju javnosti nesposobni premier
Gordon Brown, toda, se sprašujejo mnogi Britanci, kdo je prvi zalučal kamen in
začel pridigati o prednostih svobodnega trga, kdo je dal strasti po bogatenju prosto pot, kdo je
pripravljenost britanskih državljanov za tveganje speljal v prepad zadolženosti? Margaret
Thatcher.
V dobro Thatcherjeve je treba povedati, da je 3. maja pred 30 leti zavladala državi, ki se je je v 70. letih 20. stoletja oprijel vzdevek bolni mož ob Temzi. Država je gospodarsko stagnirala: regulacija plač in cen je obvladovala gospodarske, devizni nadzor pa finančne politike. Podjetniški duh je ječal pod težo regulacije, težo socialne države, ki so ji bili po drugi svetovni vojni zavezani ne samo laburisti, ampak tudi torijci. Država blaginje, mešano gospodarstvo z visokim deležem državne industrije, polna zaposlitev namesto premagovanja inflacije in velika moč sindikatov so bili tedaj čvrsti stebri britanske ekonomije.
Sindikati diktirali vladi
Moč sindikatov je bila takšna, da so vsi vladni zakonski osnutki rutinsko romali v centralo
krovne sindikalne organizacije TUC.
"Mi smo v vaših rokah, toda prosim, ne zahtevajte, da to še pisno potrdimo," je
laburistični premier
James Callaghan nekoč dejal vodilnim možem TUC-a
Proti takšnemu vplivu sindikatov je Thatcherjeva nastopila že na konferenci konservativne stranke leta 1975, ko je prevzela njene vajeti: "Velika Britanija in socializem nista združljiva, in dokler v sebi čutim sapo in moč, tudi ne bosta. Kaj je moja vizija? Da bi lahko človek delal, kakor bi želel, da bi lahko zapravil, kar zasluži, da lahko pridobiva lastnino in da mu država služi, ne pa ga obvladuje. To je bistvo naše svobodne države, od katerega so odvisne vse druge svoboščine."
Ko so padle te besede, je imela Velika Britanija za sabo tako imenovano zimo neugodja, stavkovni val leta 1974, med katerim je redno zmanjkovalo elektrike, Britanci pa so v supermarketih nakupovali v soju sveč. Tedanji konservativni premier Edward Heath je še istega leta razpisal predčasne volitve, toda zaradi vojne napovedi so zmagali laburisti.
Ko so bili mrtvi nepokopani
Šele stavkovna zima 1978/79, ko so smeti ostajale v zabojnikih, ko so mrtvi ostajali
nepokopani in ko za bolnike nihče ni skrbel, so Otočani dojeli resnost položaja. Edino
alternativo obstoječim razmeram je ponujala Margaret Thatcher. Ta se je najprej spodadla s plemiči
v svoji stranki, ki so bili naklonjeni konceptu državnega kapitalizma, nato pa se je lotila celotne
družbe.
Pri tem ni oklevala, ko je bilo treba dobesedno uničiti cele regije z rudarsko in jeklarsko industrijo, niti se ni ustavila pred (začasnim) porastom brezposelnosti in dramatičnim padcem življenjske ravni v letih 1981/1982.
Britaniji je omogočila preskok v novo lastniško in premoženjsko kulturo, finančne trge je osvobodila regulacije in državljanom omogočila, da so začeli bogateti, ne da bi bili za to komurkoli odgovorni.
Ali je Thatcherjeva (so)kriva za izbruh sedanje finančne krize, ostaja neodgovorjeno vprašanje. Medtem ko eni v to niti približno ne dvomijo, drugi menijo, da je krizo povzročila zloraba nove svobode, ki so jo zagotovile reforme železne lady.
