Kraljevi parnik

Parnik Titanik (Royal Mail Ship Titanic, slovensko Kraljeva poštna ladja Titanik) je bil med splavitvijo največja potniška ladja. Parnik je imel 46.329 bruto registrskih ton (BRT), izpodriv več kot 52 tisoč ton in dolžino več kot 200 metrov.

Ideja o gradnji "ladje vseh ladij" se je rodila leta 1907 v Londonu. Takrat sta se ob opoldanskem čaju J. B. Ismay , predsednik White Star Line, in James Pirrie dogovorila, da bosta zgradila tri čezoceanske ladje, kakršnih svet še ni videl. Ambicij jima zagotovo ni primanjkovalo kot tudi ne denarja. Usoda ladje pa je zaplula svojo pot. Gradnja velikanke, ki se je v zgodovino za vse čase zapisala v zelo tragičnem kontekstu, se je začela dve leti kasneje.

Nepotopljiva ladja
Ena izmed treh ladij se je imenovala Titanik, medtem ko sta imeli preostali velikanki, ki bi prav tako osupnili svet, malo daljši rok trajanja, prav tako pa sta dočakali tragičen konec. Titanik so splavili 31. maja 1911. Mogočna ladja je jemala dih slehernemu posamezniku. Legenda je bila ustvarjena, novica o ladji, ki je bila označena za "nepotopljivo", pa je obšla svet.

Boljši od "rdečih vragov"
Kljub neverjetnemu uspehu Anthonyja Wildinga v Wimbledonu ali nogometnemu naslovu Manchester Uniteda, ki je v tistem času vladal otoškemu nogometu, je bil Titanik tema dneva, meseca, leta. Britanski mediji so ga dobesedno požirali s pisanjem. Dodatno magičnost celotni zgodbi so dodale neverjetne dimenzije ladje (dolga 269 metrov in široka 28 metrov) in za tisti čas zelo dovršena tehnologija.

Prelomila, nato potopila

Ostanke Titanika so odkrili 1. septembra 1985 na globini 3800 metrov, okoli 24 kilometrov od kraja, kjer so predvidevali, da je potonil. Šele raziskava potopljene ladje je potrdila domnevo, da se je ladja prepolovila. Dve uradni poročili po potopu sta trdili, da je ladja ostala v enem kosu.

Dan D za Titanik je prišel desetega aprila 1912. Vse je bilo pripravljeno za petdnevno potovanje čez Atlantik. Na ladjo se je s karto, ki je zagotavljala prevoz iz Southamptona do New Yorka, vkrcalo 1316 potnikov, za katere je skrbelo 885 članov posadke. Negovanje in razvajanje sta bila seveda usmerjena predvsem na britansko smetano plemičev in bogatih industrialcev. V prvem razredu se je peljalo 325 potnikov. Hrano so pripravljali najboljši kuharji tistega časa, na voljo so bili bazeni, knjižnice, igralnice ter orkester, ki je, kot je prikazal tudi film Jamesa Camerona , igral tudi med potapljanjem ladje.

RMS Titanic na preizkusni vožnji 2. aprila 1912. © AFP

Idilo je zamenjala groza
Titanikova pravljica se je začela spreminjati v grozo 14. aprila ob 23.40. Idilo je prekinil trk z ledeno goro pri hitrosti 22 vozlov. Poglaviten razlog za to, da se ni rešilo več ljudi, je bila vsesplošna panika, ki je sledila v naslednjih dveh urah. Veliko reševalnih čolnov je bilo spuščenih v morje s samo nekaj potniki, medtem ko nekateri sploh niso želeli zapustiti Titanika, saj so še vedno trdno verjeli, da velikanka ne more potoniti. Na žalost so se motili. Kapetan Edward J. Smith je zanemaril številna opozorila o ledenih gorah na poti do New Yorka. Z veliko željo, da se vpiše v zgodovino in osvoji nagrado modri trak Atlantika, je ubral krajšo pot in tako pristal na dnu oceana.

Samo dve uri po usodnem trku je ponos britanske industrije izgubil bitko z morjem in podpisal kapitulacijo pred silami narave. Ob 2.40 zjutraj je "nepotopljivi" Titanik naredil zadnji manever proti dnu Atlantika. Od 2223 potnikov in članov posadke se jih je rešilo le 706, ki jim je na pomoč priskočila ladja Carpathia, ki je na kraj tragedije prispela le 80 minut po pozivu na pomoč.

Titanik je postal legenda, a na žalost ne tako, kot sta si zamislila James Pirrie in J. B. Ismay.