Kje ste bili v času potresa?
V četrtem nadstropju tokijske stavbe EU-Japan Center for Industrial Cooperation, in to ravno sredi predstavitve. Ob začetku potresa smo se šalili, ko pa je začelo močneje tresti, smo skočili pod mize. Ko je bilo vsega konec, sem najprej poklical starše. Celotna zadeva me je precej pretresla. Takoj po potresu so zaprli vse linije metroja. Ljudje so ostali ujeti, komunikacijske linije so bile prekinjene več ur. Tudi mi smo prenočili v konferenčni sobi.
Na Japonskem sem bil od 1. septembra 2010 v okviru programa Vulcanus in Japan, ki ga organizira Evropska unija. Program je namenjen evropskim inženirjem, da si pridobijo izkušnje v japonskih podjetjih.
Odšli pa ste zaradi sevanja?
Državo sem zapustil izključno iz preventivnih razlogov, počutja mojih staršev in prijateljev, ki so bili izjemno zaskrbljeni. Tudi če obstaja en sam odstotek možnosti, da se karkoli zgodi, ne bom tvegal. Ko se bodo zadeve uredile, se bom vrnil. Na srečo so mi v podjetju Sanyo, kjer opravljam prakso, dovolili, da zapustim Japonsko in se vrnem, ko se zadeve umirijo.
Kako ste se vrnili?
Dan po potresu smo se z vlakom odpravili v Osako. Ko so se razmere v nuklearki poslabšale, se je k meni preselilo še nekaj prijateljev. V ponedeljek sem obiskal nadrejene v podjetju, kjer opravljamo enoletno prakso, kupil letalsko karto, v torek pa sem bil že na poti. Letel sem iz Osake v Tajpej, nato v Hongkong, London, Zagreb, kamor me je prišel iskat oče in me odpeljal domov v Ljubljano. Na poti sem bil 45 ur, za karto pa sem odštel 850 evrov.
Ste navezali stik s slovensko ambasado?
Veleposlaništvo je poklical oče in od njih zahteval, da stopijo v kontakt z mano. Na njegovo pobudo so mi poslali spletno pošto, da lahko v primeru nujne medicinske pomoči mobilizirajo ekipo reševalcev. Vse je delovalo nekoliko prisiljeno. Naj omenim, da sem bil v stiku s Slovenko, ki bo prekinila študij japonščine in se čim prej vrnila v Slovenijo.
Japonska tla so se stresla že nekaj dni pred potresom. Čeprav je magnituda dosegla sedmo stopnjo, ni o tem poročal nihče.
Zakaj med Japonci ni zaznati panike?
To lahko pripišemo njihovi kulturi in dolgi zgodovini potresov. Glede kulture je dejstvo, da Japonci ne kažejo negativnih čustev, če pa jih pokažeš, gredo ljudje preprosto stran od tebe. Držijo se načela, da moraš v življenju vzdrževati določeno ravnotežje. Panike na zunaj ni bilo videti, medtem ko so navznoter zelo previdni. O tem priča dejstvo, da so ljudje po potresu pokupili
zaloge hrane.
Ali sicer zaupajo v oblast?
Japonci morajo imeti pravila in meje, v okviru katerih delujejo. Dokler bo vlada redno servirala informacije o razmerah v nuklearki in na kriznih območjih, bo vse v redu. Oblasti popolnoma zaupajo. Z morebitno netočnostjo informacij se sploh ne ukvarjajo.
