'Mladi ne vedo, kaj se je zgodilo'

► 20 let po krvavih protestih ostaja študentski pokol še vedno tabu. Ali mladina in študenti sploh poznajo ozadje dogodka?
Študenti se ne zavedajo in ne vedo, kaj točno se je takrat dogajalo. Velika večina mladine tudi ni posebej zainteresirana za politična vprašanja. Kitajska mladina je dandanes precej apolitična, še malo bolj kot naša.

	Kitajska mladina je dandanes precej apolitična, še malo bolj kot naša.

► Mogoče poznate kakšno osebno izpoved priče dogodka?
Na Kitajskem sem živela od leta 1986 do 1988 in preludij teh demonstracij se je dogajal prav v teh letih. Že leta 1986 so bile velike študentske demonstracije po vseh večjih mestih. Na univerzi je bilo takrat čutiti, da se nekaj kuha. Študentje so bili zelo kritični, uvedli so javne plakate, kjer so pisali o raznih političnih temah. Vsak teden je bil na pekinški univerzi debatni salon, kjer se je kritično razpravljalo o mnogih temah, ki so bile do tedaj tabu. V Evropo sem se vrnila leta 1988 in v trenutku, ko so se začele demonstracije s tragičnim koncem, sem bila zelo razburjena, saj je bila velika večina mojih kitajskih prijateljev udeležena v protestih. Na srečo se je izkazalo, da so proteste preživeli vsi. Bili so globoko pretreseni, eden izmed njih je nekaj tednov celo preživel v zaporu.

► Ali ljudje obžalujejo demonstracije? Mislijo, da so protestirali zaman?
Mislim, da ne. Na eni strani je seveda prisotna frustracija, saj se je pokazalo, da so ideali nekaj, uresničevanje teh idealov pa je nekaj čisto drugega. V poznejših pogovorih s temi prijatelji nobeden izmed njih trpke izkušnje ni obžaloval.

► Kako je bilo z vračanjem političnih aktivistov na Kitajsko? Je dejansko komu uspelo priti v domovino in ne v zapor?
Kitajska vlada je v zadnjih letih vedno strpnejša, tudi do političnih disidentov. Rigidnost in liberalizacija potekata v kitajski politiki ciklično, ampak mislim, da se je zelo veliko ljudi, ki so bili pred časom politično zelo nepriljubljeni, lahko vrnilo domov. Filozofa Lida Houja, ki je bil v času protestov aretiran in tudi izgnan, saj naj bi imel velik vpliv na kitajsko mladino in posredno tudi na začetek demonstracij, danes kitajske univerze z velikimi častmi vabijo nazaj na gostujoča predavanja.

	Vlada se boji nestabilnosti v državi kot hudič križa.

► Na eni strani imamo ogromen gospodarski napredek, ekonomsko reformo, na drugi pa ogromno zavajanje javnosti in medijsko blokado. Česar se Kitajska najbolj boji?
Kitajska je država ogromnih razsežnosti in z ogromno populacijo, zato na ukrepe kitajske vlade gledamo preveč črno-belo. Vlada se boji nestabilnosti v državi kot hudič križa. Mogoče je pri tem malo preveč rigidna. Del te previdnosti so seveda tudi ukrepi nadzora spletnih strani, nadzor medijev in zmanjševanje svobode govora.

► Se je skozi leta na Kitajskem sploh kaj spremenilo?
Spremenilo se je ogromno. Spremembe so vidne že na zunaj. Kitajska se je v tem času zelo  "pozahodila" in globalizirala. Sistem je neke vrste kapitalizem, komunizem je ostal samo še v imenu vladajoče stranke. Kitajski kot celoti se je življenjski standard močno dvignil, po drugi strani pa se mora boriti z novimi problemi, ki izhajajo iz naraščajočega socialnega brezna, kar je posledica politike zadnjih 20 let.

► Kitajska komunistična partija ima še vedno neomejeno oblast, katere legitimnost temelji predvsem na izjemnih gospodarskih dosežkih. Je opozicija le pobožna želja demokratov?
Mislim, da ekonomska liberalizacija na noben način ne pomeni, da bi šlo pri tem tudi za politično liberalizacijo, še posebej pa ne liberalizacijo zahodnega tipa. Prihodnost bo pokazala, kakšne možnosti in kakšno funkcijo bodo imeli kritično misleči.

► Gospodarski napredek je Kitajcem prinesel več svobode, še vedno pa ne pravice do svobodnega združevanja. Kako je s preostalimi človekovimi pravicami, ki naj bi jih zagotavljala Deklaracija o človekovih pravicah?
Deklaracija je narejena precej po meri zahodnih držav, obenem pa so pravice, omenjene v deklaraciji, predvsem individualne, medtem ko Kitajska stremi k izpolnjevanju kolektivnih in družbenih človekovih pravic.

► Kako se potemtakem na Kitajskem izraža nasprotovanje oblasti?
Mnogokrat na prikrit in latenten način. Srž kitajske komunikacije je vedno povezan s tem, da se stališča nikoli ne izraža preveč neposredno, saj bi bilo to morda vzeto kot preveč nasilno. Realizacija zato ne bi bila možna. Študentje so trenutno zaposleni predvsem s skrbmi, ali bodo dobili prazno študijsko mesto, obenem pa so usmerjeni precej potrošniško, so pridni študentje, ki si jih želi vsak kapitalistični sistem. Kitajska mladina je neprimerno manj politična, kot je bila mladina konec osemdesetih let.

► Od 15 tisoč ljudi, ki so bili zaradi sodelovanja v demokratičnem gibanju zaprti ali poslani v delovna taborišča, jih je 300 še vedno v zaporu. Kaj lahko storijo nevladne organizacije?
To so nepreverjene informacije, ampak po intuiciji bi jim čisto verjela. Vsi moramo po svojih močeh prispevati k temu, da se ta položaj spremeni in da ne bo političnih zapornikov nikjer na svetu.