Norac je začel svojo obrambo v primeru, ki ga bremeni za zločine nad srbskimi civilisti in
ujetniki. Zavrnil je trditve tožilstva, da vojaki pod njegovim poveljstvom niso bili seznanjeni z
mednarodnim vojaškim pravom ali s postopki s civilisti in vojaškimi ujetniki. Navedel je tudi
primer, ko so njemu podrejeni vojaki ujete prebivalce srbske narodnosti predali civilni policiji.
Zanikal je tudi, da bi bili v začetku napada Hrvaške vojske (HV) na območje Medaškega žepa v
preveč silovitem topniškem ognju po nepotrebnem ubiti številni civilisti in bile porušene njihove
hiše.
"Če ne bi bilo podpore topništva, bi v napadu umrlo veliko več vojakov in uspeh operacije bi
bil vprašljiv," je izjavil Norac, ki je takrat kot mlad polkovnik poveljeval 9. gardijski
brigadi Hrvaške vojske. Dodal je, da večina umrlih civilistov ni bila na območju, na katerem je
delovala njegova brigada, in da je dokazano, da večina ubitih niso bili civilisti, temveč vojaki.
Norac sicer že prestaja 12-letno zaporno kazen zaradi zločinov na območju Gospića v letu 1991.
Ademi: Vzporedna veriga poveljevanja
Provoobtoženi general
Rahim Ademi je konec aprila na sodišču zatrdil, da je pri omenjeni vojaški
operaciji obstajala vzporedna veriga poveljevanja, ki je izključevala častnike HV, ki so prebegnili
iz takratne JLA, kot je storil tudi sam. Zatrdil je, da je vojaško akcijo iz Zagreba vodil nekdanji
poveljnik glavnega štaba HV, pokojni
Janko Bobetko, ki je Norca imenoval za poveljnika na kraju operacije.
Na območju Medaškega žepa, ki je veliko približno 30 kvadratnih kilometrov, je v času akcije v nekaj vaseh živelo okoli 400 ljudi, večinoma srbske narodnosti. Po obtožnici je bilo v akciji Medaški žep med 9. in 17. septembrom 1993 ubitih okoli 30 civilistov in trije vojni ujetniki. Hrvaška stran trdi, da je akcijo sprožila, da bi ustavila vsakodnevne topniške napade s tega območja na mesto Gospić. Najbolj brutalni umori civilistov, ki so jih, kot navaja obtožnica, pred usmrtitvijo tudi trpinčili in potem zažgali, pa so se zgodili po umiku HV z območja. O grozljivih zločinih so v dosedanjem poteku sojenja pričale številne preživele priče iz Medaškega žepa, ki zdaj večinoma živijo v Srbiji, pa tudi pripadniki mednarodnih sil, ki so bili na območju med in po vojaški operaciji.