To sicer velja le za delavce, ki nimajo stalne pisarne ali delovnega mesta, ampak delo opravljajo izključno na terenu.
Tožbo so vložili delavci španske družbe Tyco, ki vgrajuje protivlomne sisteme. Podjetje je leta 2011 zaprlo vse svoje regijske podružnice, tako da so vsi delavci uradno zaposleni v Madridu, a se tja seveda ne vozijo na delo. Od doma se s službenim vozilom vozijo k strankam v svoji regiji, ki so včasih tudi sto kilometrov oddaljene, vožnje, ki jim vzame do tri ure na dan, pa jim Tyco ni štel v delovni čas. Ko so še imeli regijske izpostave, so jim delovni čas šteli od takrat, ko so prišli v službo, torej se je vožnja do stranke in nazaj do pisarne štela v delovni čas (čas za prevoz do pisarne in nazaj domov pa seveda ne).
Ključno to, da izvajaš naloge delodajalca
Sodišče EU je odločilo, da se za delavce, ki nimajo stalne pisarne ali delovnega mesta, čas za prevoz od doma do prve stranke in od zadnje domov šteje v delovni čas. Direktiva o delovnem času namreč določa, da je delovni čas čas, ko je delavec na voljo delodajalcu in izvaja naloge, ki mu jih ta naloži, pot do stranke pa spada v to definicijo.
Sodišče ugotavlja, da se narava poti do strank z ukinitvijo regijske pisarne ni spremenila, ampak se je spremenila le točka odhoda, to pa zaradi odločitve delodajalca in ne zaradi želje delavcev.
dezurni@zurnal24.si
Sodba velja le za delavce, ki nimajo fizične lokacije delovnega mesta. Dokler so imeli regijske izpostave, se španskim delavcem, ki so vložili tožbo, pot do službe ni štela v delovni čas.
Pač dajo ti pisarno zato da jim ni treba plačat še čas ki ga kot terenski delavec porabiš.
Glede na sodbo Evropskega sodišča očitno ne veš dovolj. Ampak seveda to ne velja za vsa delovna mesta, temveč predvsem za delo na terenu.