“Prek Zavoda Voluntariat sem odšla poleti na dvotedenski prostovoljni tabor v Švico, kjer sem pazila otroke v tamkajšnjem azilu,” je povedala Kristina Slana, ki bi drugo leto rada pomagala v Afriki.

“Za dvotedenski tabor nisem imela veliko stroškov,” pojasnjuje. Osemdeset evrov je plačala Zavodu Voluntariat za prijavnino, sama si je pokrila še stroške letalske vozovnice v vrednosti 50 evrov. “Bivanje in hrano so mi plačali v Švici,” dodaja.

Zanimanje za Afriko
“Prostovoljni tabori v tujini so že vrsto let privlačna oblika preživljanja počitnic,” je povedal Uroš Krasnik iz Zavoda Voluntariat. Po njegovih besedah morajo prostovoljci plačati prijavnino za tabore, ki se giblje med 80 in 105 evri, in stroške prevoza, ki se razlikujejo glede na cilj poti.

Tuje destinacije

Tabori Voluntariata so v ZDA  (skrb za volkove), na Portugalskem (kulturne dejavnosti), v Mongoliji (skrb za otroke v sirotišnici), Švici 8pomoč v azilnem domu), Turčiji (obnova parkov v naravnem parku), na Tajskem (pogozdovanje), v Ugandi (gradnja osnovne šole) ...

“Ker so tabori poleti, prostovoljce najbolj zanimata Mediteran in Afrika, nekoliko manj pa Vzhodna Evropa,” opisuje Krasnik. Število slovenskih prostovoljcev, ki odidejo v tujino prek Voluntariata, se po njegovih besedah že vsa leta giblje okoli 150.

Slovenci še brez zakona
“V Evropi je sto milijonov prostovoljcev, prostovoljstvo pa predstavlja kar pet odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP),” opozarja vodja centra za razvoj in promocijo prostovoljstva Primož Jamšek. Po njegovih besedah prostovoljci v Sloveniji opravijo 1,3 milijona ur na leto, kar ustreza 7.125 zaposlenim.

“Prostovoljstvo je v Sloveniji močno razširjeno, vendar sistemsko slabo urejeno, saj še nismo sprejeli zakona o prostovoljnem delu,” je opozoril in dodal, da je to področje, kjer še stopicamo za večino držav EU.

Mini intervju
Raje svinčnike kot rožnato barvico

Nekdanja tiskovna predstavnica preminulega predsednika Janeza Drnovška, Jana Lutovac Lah, je lansko poletje počitnikovala v Ugandi. Pred odhodom je podjetjem poslala prošnjo za darilca za otroke. Zbrala je 70 kilogramov izdelkov, kot so pisala, žoge, majice in podobno.

S kakšnimi problemi ste se soočili pri prevozu stvari v Ugando?

Morala sem pridobiti potrdila od Rdečega križa in našega zunanjega ministrstva, da so izdelki donacije in niso namenjeni prodaji, da mi jih na carini ne bi zasegli. Brezplačen prevoz donacije pa je omogočila letalska družba Emirati Airlines.

Ste doživeli kakšna presenečenja?

Vsakemu otroku je pripadala ena barvica in ne cel zavoj. Deklice se niso zmenile za rožnate in rdeče barvice, ampak so vzele navadne svinčnike. Učiteljica mi je povedala, da brez svinčnika ne morejo biti pri pouku.

Kaj svetujete bralcem, ki bi radi tako kot vi, na lastno pest kaj podobnega naredili?

Pred odhodom naj se obrnejo na nam najbližje veleposlaništvo in letalsko družbo.