To je trend, ki odraža stanje v mednarodni skupnosti. Negotovost so prinesli predvsem vojna proti terorizmu, ameriško posredovanje v Iraku leta 2003 in predvsem to, da je večja pripravljenost mednarodne skupnosti za uporabo sile pri reševanje sporov v tej skupnosti.
►
Zakaj oboroževanje? Je to strah pred vsesplošno vojno ali le vnovična tekma med zahodom in
vzhodom?
Prvi element je predvsem ta, da želi Kitajska na vojaškem
področju tehnološko dohiteti Združene države Amerike in tako vzpostaviti neko tehnološko
sorazmerje. Drugi fenomen je Rusija, ki se znova oborožuje in mobilizira svoje oborožene sile. Prav
ta proces je dobil v zadnjih petih letih zelo velik zagon. Na drugi strani so seveda tu še države,
ki poskušajo vzpostaviti poseben regionalni položaj – Brazilija, Avstralija … Na vzhodu je prav
pospešeno oboroževanje Kitajske sprožilo neke vrste oboroževalno tekmo med Kitajsko, Japonsko,
Avstralijo in recimo Indijo. Globalna negotovost pa se odraža predvsem v tem, da se še vedno ne ve,
kakšen bo nov svetovni red oziroma nova svetovna ureditev.
►
Pri vlaganju v obrambo še vedno prevladujejo ZDA. Pričakovati je bilo, da se bo ta znesek
glede na finančno krizo bistveno zmanjšal!
Trdim, da se bodo izdatki ZDA v obrambo počasi zmanjševali. To je razvidno tudi iz zadnjega
sporazuma, ki ga je predstavil sekretar za obrambo
Robert Gates. Ta predvideva očitno zmanjševanje izdatkov za obrambo, ki se tudi v
prihodnosti ne bodo več povečevali. Ameriška zunanja politika je zdaj v obdobju, ko je jasno, da
izdatki za obrambo ne morejo več rasti. Amerika bo tako opustila celo vrsto oboroževalnih programov
in okrepila tiste dejavnosti, ki jih ZDA potrebujejo za vzdrževanje varnosti v Iraku in
Afganistanu.
Amerika za razvoj orožja namenja okoli 40 odstotkov celotnega
vojaškega proračuna. Polovica od preostalega zneska gre za operacije, polovica za stroške
osebja.
►
Od kod prihaja večina denarja za obrambo? Je tu v ospredju državni proračun ali privatni
lobiji in vlagatelji? Na račun česa gre denar iz proračuna?
Večinoma gre za državne razvojne projekte, ki se financirajo iz zveznega proračuna. Pentagon
opredeli, kakšne so potrebe, ki jih ima ameriška vojska. Nato se pojavijo različni razvojni načrti
s strani določenih podjetij, potem izberejo izvajalce teh projektov. Financiranje je lahko
popolnoma državno, lahko je deloma državno, deloma pa s strani določenih podjetij. Večinoma gre za
razvojne projekte, kjer se razvijajo nove, zelo napredne tehnologije. Ti projekti se financirajo iz
zveznega proračuna.
►
Zakaj vlagati denar v oboroževanje, namesto v dobro ljudstva in gospodarski razvoj,
zdravstvo …
Vzhodne države imajo običajno filozofijo, da je dobrina vseh
dobrin prav varnost. Lahko ima država odlično zdravstvo, vendar pa v primeru zunanjega napada to ne
bo pomagalo. Varnost je neka nedeljiva dobrina, kar pomeni, da neka država lahko dobi več varnosti
samo na račun druge. V zahodnih državah nastopa druga filozofija, saj si lahko dve državi varnost
tudi delita in jo razširita na širše okolje. To je mogoče predvsem zaradi varnostnih organizacij –
Nato, EU, OVSE, imamo gospodarsko sodelovanje, česar na vzhodu ni.
Na nekaterih področjih bodo države vedno sodelovale. Če vzamemo za primer Ameriko, Kitajsko
in Rusijo. Na 95 odstotkih področij bodo te države vedno sodelovale in ne bo nobenih težav, obstaja
pa pet odstotkov področij, kjer se bodo pojavile težave. Odnosi bodo pogojeni prav na podlagi
sodelovanja na teh petih odstotkih. Razviti je treba mehanizme, da teh pet odstotkov odprtih
vprašanj ne bi vodilo v spore.
►
Kakšna so vaša predvidevanja v prihodnje? Kakšno grožnjo predstavljajo Iran, Severna
Koreja, Izrael ...
Kar se tiče odnosov med Iranom in ZDA, se bodo ti v prihodnje
zagotovo spremenili. Če bi na oblast prišli reformisti, bi pomenilo, da bi bili pogovori z Zahodom
verjetno lažji. Če pride do nadaljevanja politike
Ahmedinedžada, potem se bo sovražna politika nadaljevala, saj je zunanji sovražnik
za notranjo okrepitev vedno dobrodošel. Če bo ameriška politika do Irana še vedno odprta, bo Iran
zelo težko ohranil vtis zunanjega sovražnika. Poleg tega se poraja vprašanje, kakšne so realne
vojaške zmogljivosti Irana, saj menim, da so te precenjene.
Izrael je v primeru Irana v dobrem položaju, saj je v zadnjem
času uspel okrepiti sodelovanje z Rusijo in Kitajsko, kar mu daje v VS OZN zelo močen položaj. V
odnosih z Rusijo so dosegli, da sta tako Sirija kot Iran ostala brez ruskega orožja. To je bila
zelo pametna poteza, saj je preprečila iransko oboroževanje z naprednimi ruskimi protiletalskimi
sistemi. Poleg tega je bilo stališče Izraela vedno tako, da Iran ni njihov težava, ampak svetovna.
Na drugi strani so iranske jedrske zmogljivosti tako razpršene in zaščitene, da bi vojaško
posredovanje predstavljalo preveliko tveganje.
Kitajska je pred leti že naredila načrte, kako posredovati, če
bi Severna Koreja postala jedrska sila in če pride do sesutja njihovega režima. V Severni Koreji
gre za očiten prenos oblasti z zdajšnjega vladarja na njegovega naslednika Kima. In prav ta prenos
oblasti je bistven za zaostrovanje zunanjih odnosov. Gre že za tretji prenos v zadnjih 15 letih in
obstaja možnost, da se pojavi še tretji kandidat. Ko se bo ta prenos oblasti končal, se bo v
njihovi zunanji politiki marsikaj razjasnilo. Težavno pa je tudi to, da je med Severno in Južno
Korejo še vedno vojno stanje in tu bi lahko že najmanjši incident pripeljal do nezaželenega izbruha
spora.
►
Imate mogoče podatek, kje stoji Slovenija? Se je vložek za obrambo povečal ali zmanjšal?
Slovenija je med državami, kjer se ta izdatek definitivno
zmanjšuje. Lani je bil vložek v obrambo le 1,5 odstotka BDP.