Vas Sarab v osrednjem Afganistanu tudi v letu 2009 vztraja pri tradicionalnem menjalnem sistemu. Papirnati denar nima tu nobene vrednosti, edino, kar šteje, je opij, v katerem se meri vrednost vseh vrst blaga in storitev. Optimist bi rekel, da "valuta" raste za vsakim kotom, kajti Sarab ne premore niti enega posestva, na katerem se ne bi ukvarjali s pridelavo maka.
Če si otroci zaželijo sladkarij, naglo stečejo na očetovo njivo z makom in si utrgajo nekaj glavic maka. Njihove mame menjavajo 18 gramov opija za meter blaga ali dva litra jedilnega olja.
Afganistan pokrije 93 odstotkov svetovnih potreb
Opij, surovina za izdelavo heroina, je za vlado v Kabulu osrednji politični
problem. Predvsem zato, ker so makova polja finančna baza uporniških talibanov. Seveda pa
si vlada ne more zatisniti oči niti pred mednarodnim pritiskom zaradi dejstva, da
Afganistan pokrije kar 93 odstotkov svetovnega povpraševanja po opiju.
|
|
Opij pomaga tudi proti astmi, pravi babica Jan Beg. © AP |
Talibanom milijoni opijskih dolarjev
V letu 2007 so njivske površine z makom obsegale kar 200 tisoč hektarjev. Izkupiček je bil
vreden dve do tri milijarde evrov oziroma skoraj polovico državnega BDP. Desetino dobička so po
podatkih OZN pobrali talibani in drugi gospodarji vojne. Prejšnje leto se je površina makovih polj
zmanjšala za petino, a v blagajni talibanov se je to komaj kaj poznalo. Danes se kar 98 odstotkov
vsega afganistanskega opija pridela v sedmih provincah, ki jih deloma ali v celoti nadzorujejo
talibani.
|
|
Vladni policisti med uničevanjem makovega polja © AP |
Pridelava drugih kultur se ne splača
Eno od redkih območij, kjer je osrednja vlada uspela drastično omejiti pridelavo opija, je
vas Šahrah v provinci Badakšan. Pred dvema letoma so vaški plemenski poglavarji opustili
donosno pridelavo, saj so jim oblasti v Kabulu zapretile z uničenjem polj in zapornimi kaznimi.
Namesto tega se je prebivalstvo – po smernicah vlade – usmerilo v pridelavo pšenice,
gorčice in melon. Torej v kulture, ki so v primerjavi z makom zelo zahtevne, saj terjajo več vode
in več gnojil. A tamkajšnji kmetje denarja za gnojila nimajo, zato je izkupiček zelo boren.
"Vidite tisto gorčico?" pokaže kmetijec
Abdul Sabur in doda:
"Od tega bo moja družina preživela en mesec. Če bi na isti površini gojil mak, bi to zadoščalo
za celoletno preživetje."
Vaški trgovec Abdul Ahmed otožno motri tehtnico za opij v svoji trgovini in pove: "Prej sem na mesec obrnil za 14 tisoč evrov blaga. V zadnjih štirih mesecih pa le za 700 evrov. Denarja ni. Ljudje si ničesar ne morejo privoščiti."
Zaradi slabih razmer se je več sto vaščanov Šahraha že odpravilo s trebuhom za kruhom v Iran. Mnogi kmetje so globoko zadolženi. Nakup nafte, semen, krme za živino in gnojil je bilo treba nekako plačati. Zadolžen je tudi Abdul Mahinden, ki ravno s srpom žanje pšenico. Lokalnemu distributerju gnojil dolguje preračunano 100 evrov. "Če prodam dva žaklja pšenice, mi bo preostanek dal semena za ponovno le dva žaklja. Nič drugega kot nazadovanje."
Mahinden pravi, da če se razmere ne bodo obrnile na bolje, bo ponovno prideloval mak. "Iz dneva v dan smo revnejši. Mar naj ubijem svoje otroke, da bo pri hiši manj lačnih ust?" Ob tem doda, da prejema vladno rento za opustitev pridelave maka, a ta je vsako leto bolj simbolična. Namesto tega država financira gradnjo bolnišnic, šol in cestne infrastrukture. "Ampak od tega otrok ne morem nasititi," Mahinden pove stoično in zamahne s srpom.
