Vsaj en dober razlog obstaja, zakaj je bolje biti pripadnik družine človeških opic (hominidae) kot
pa človek. Orangutani, šimpanzi in gorile v nasprotju s človekom skoraj ne obolevajo za rakom.
Največ dva odstotka človeških opic dobita tumor, medtem ko zaradi omenjene zločeste tvorbe umre že
vsak peti človek. Znanost poskuša opisani fenomen že dolgo pojasniti in skupina ameriških
znanstvenikov z Inšituta za tehnologijo (IT) v Georgii je odločno nastopila s hipotezo, ki je sicer
že dolgo v obtoku: človek je bolj občutljiv na raka zato, ker je razvitejši in pametnejši.
"Povsem zgrešeno bi bilo, če bi na podlagi te teze dejali: kolikor pametnejši, toliko bolj ogrožen od raka," so znanstveniki zapisali v publikaciji Medical Hypotheses. "Namesto tega je človekova občutljivost povezana z njegovo zelo razvito celično strukturo."
Do ugotovitve so se znanstveniki dokopali s primerjavo dejavnosti različnih genov pri ljudeh in šimpanzih. Njihova teza: sposobnost telesnih celic človeka za samouničenje (apoptoza) je z evolucijo odpovedala. To je možganom omogočilo nebrzdano rast in nastanek kompleksnih celičnih mrež ter prepletov. Stranska posledica brezmejnega razvoja je ta, da če se neka celica izpridi (okužene celice ali celice s poškodovano DNK), jo organizem težje ustavi, kot lahko to pri človeških opicah in drugih živalih zelo učinkovito opravi samouničevalni program celice.
Ključ je v programirani celični smrti
"Naša hipoteza je seveda težko dokazljiva. Vseeno obstajajo biološka dejstva, ki jo
podpirajo," so zapisali znanstveniki in razložili:
"Med raziskovanjem dejavnosti celic pri človeku in šimpanzu smo ugotovili, da obstaja občutna
razlika v dejavnosti pri tistih celicah, ki uravnavnajo proces apoptoze. Ta samouničevalni program
je pomemben, saj se z njim telo očisti starih, obolelih oziroma nepotrebnih celic. Z
meritvami smo ugotovili, da je programirana celična smrt pri človeku v primerjavi s tisto pri
šimpanzih invalidna. In to ne samo v možganih, ampak tudi v drugih organih, kot so srce, jetra,
ledvice in moda."
Znanstveniki domnevajo, da se je na neki točki evolucije človeka omejenost programa
samouničenja pri možganskih celicah izkazala za prednost. Kajti manj celic je bilo
uničenih, bolj so lahko možgani rasli - a s slabimi celicami vred. Nasprotno pri šimpanzih program
celičnega samouničenja deluje kot namazan, kar se tudi pozna pri njihovi inteligenci.
