Veliko kamer in denarja, a malo učinka

Vsak tak primer, ki je uspešno rešen, pa državo stane 23 tisoč evrov. Britanija je sicer država z eno kamero na 14 prebivalcev, s čimer se uvršča na prvo mesto na svetu, najnovejše poročilo pa je še dodatno podžgalo dvome o učinkovitosti tovrstnega nadzora.

V poročilu ugotavljajo, da ima javnost glede videonadzora visoka pričakovanja, kar ni presenetljivo, saj je britanska vlada v letih od 1996 do 2006 zanj zapravila 574 miljionov evrov. Pojavlja pa se vse več nezadovoljstva povezanega s tovrstnim nadzorom.

Policija namreč v številnih primerih sporoči, da ravno takrat kamere niso delovale, narašča  število pritožb, da policija v posameznih primerih sploh ne pregleda varnostnih posnetkov. Velikokrat so ti tudi nestrokovno uporabljeni, še ugotavlja poročilo.

Naraščajoči pritiski
Istočasno pa v Veliki Britaniji narašča pritisk javnosti in politike. Konzervativna stranka je oster nasprotnik videonadzora, že od samega začetka njegove vpeljave so prisotni tudi dvomi o njegovi učinkovitosti. V ločeni vladni raziskavi je bilo tako ugotovljeno, da tovrstni nadzor praktično nič ne pripomore k preprečevanju kriminala, da pa pomaga pri omejevanju tatvin avtomobilov.

Vse glasnejši so tudi tisti, ki pravijo, da bi bil denar za nakup kamer bolje porabljen, če bi z njim izboljšali javno razsvetljavo, na ulice poslali več policistov in če bi ga porabili za lokalne iniciative. Kritike letijo tudi na pomanjkljivo regulacijo videonadzora ter na majhno zanesljivost posnetkov kot dokazno gradivo na sodišču.