"Z globoko žalostjo sporočamo, da je dopoldan v našem zavetišču poginila labodka Oli. Labodka, ki je dvakrat prestopila prag našega zavetišča in se v obeh obdobjih borila dlje in močnejše, kot bi si kdo lahko predstavljal," so zapisali na Veterini Golob, kjer so Oli prvič sprejeli zaradi hudih žuljev, ki so jih uspešno operirali.
Takrat je kazala tudi znake zastrupitve, zato je bil njen prvi prihod dolgotrajen in zahteven. "Spremljali smo njene sluznice, kljun, krvno sliko, hidracijo in hranjenje, telesno težo. Ko je okrevala, se je lahko varno vrnila v naravo," so pojasnili.
A kmalu po izpustu je doživela težko nesrečo - močan udarec v nogo je povzročil poškodbo, katere posledice so bile vidne še danes.
- O labodki Oli smo pisali tudi v članku Zaradi nasilneža se labodka Oli ne bo več vrnila na Lent.
Ob drugem sprejemu je bila nesrečna labodka v zelo slabem stanju, ugotovili so, da je bila noga zaradi udarca in poškodbe močno prizadeta; razvilo se je vnetje sklepa, rana in oteklina sta se celili počasi, bolečina pa je bila globoka.
"Kljub temu je Oli sprva lepo sodelovala. Rada se je kopala v svojem bazenu, to je bil njen občutek varnosti. In ker je bila divja žival, tako kot vsi labodi ni marala dotikov. Ko je prišel čas za zdravila, je točno vedela. Pogosto se je branila, odmaknila, poskusila ohraniti dostojanstveno razdaljo, ki si jo divje živali instinktivno želijo ohraniti. To ji je dajalo občutek nadzora in varnosti," so pojasnili veterinarji.
Vendar pa se je pretekli teden začelo njeno stanje spreminjati, ni se več odzivala na terapije, njen glas je postajal tišji in imela je vse manj energije.
"Danes zjutraj smo ji dali infuzijo in jutranja zdravila, ki jih je prejemala ves čas zdravljenja. Ko smo stopili k njej, se ni več oglasila – njen običajni, nežni glas je popolnoma utihnil. Nato smo opazili nekaj, kar se pri Oli še nikoli ni zgodilo: posode s hrano, ki jo je prejela prejšnji večer, so bile še vedno polne. To je bil jasen znak, da je prenehala jesti, in da je stanje izjemno resno. Ko smo ji dajali terapijo, je ostala popolnoma mirna. Oli, ki se je kot divja žival vedno branila dotikov in se umaknila, ko je prišel čas za zdravila, se tokrat ni več poskušala izogniti. To je pomenilo, da je njeno telo omagalo," so razložili na Veterini Golob.
Nato je Oli poginila ob svojem bazenu, "kjer se je vedno počutila najbolj varno in kjer je preživela največ svojih tišjih, mirnih trenutkov".
Po poginu so opravili še zadnje tehtanje ter ugotovili, da je imela za odraslo labodko normalno težo, vendar pa je bila bolezen zanjo prehuda.
"Iskrena hvala vsem, ki ste Oli spremljali, zanjo navijali, pošiljali dobre misli in ji želeli čim boljšo pot do okrevanja. Vaša podpora, vaši komentarji, vaše sočutje, vse to je bilo opora tudi nam. Oli je navdihnila mnoge. Njena zgodba ni le zgodba enega laboda. Je zgodba o boleči resničnosti, ki jo divje živali doživljajo zaradi človeka: zaradi betona, ki jemlje prostor naravi, zaradi zastrupitev, ki tiho ubijajo, zaradi preganjanja, ki jih pogosto žene v nesreče, in zaradi sveta, ki ga delimo, a jim ga prepogosto jemljemo. Oli je v sebi nosila sledi vsega, kar narava danes prenaša zaradi nas. In hkrati je nosila nekaj, kar je redko: izjemno voljo, mir, dostojanstvo in zaupanje, ki ga je, kot divja žival, podarila le tistim, ob katerih se je počutila varno. Čeprav je danes ni več z nami, bo njena zgodba ostala. Kot opomin. Kot navdih. Kot glas vseh divjih živali, ki jih ne slišimo dovolj pogosto. Hvala, Oli. Za pogum. Za tišino, ki uči. Za zaupanje, ki ga divja žival podari le redko," so sklenili.
Zame vse živali umrejo , saj končno vse nas ustvaril oče nebeški in vsak pravi oče ima vse svoje otroke enako rad. Zato tako ljudje kot živali umremo.
Je šla v labodja nebesa....