Vizita za živali > Festival
251 ogledov

O Štajerki že leta 1352

kokoš in petelin Anže Petkovšek
Gre za edino slovensko avtohtono pasmo kokoši, ki je bila v davnih stoletjih razširjena po vseh alpskih deželah od Donave do Jadranskega morja in v Panonsko ravnino.

“Za štajersko kokoš je na podlagi zgodovinskih virov dokazano, da je bila Slovenija prvotno okolje za njen razvoj in zanjo obstaja slovenska rejska dokumentacija, iz katere je razvidno, da se za to pasmo vodi poreklo že vrsto generacij,” nam je pojasil doc. dr. Dušan Terčič z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete, natančneje s Pedagoško Raziskovalnega Centra za perutninarstvo.

Kot avtohtona pasma sodi štajerska kokoš v večjo skupino lokalno prilagojenih pasem, med katere uvrščamo tudi tradicionalne pasme: “V Pravilniku o ohranjanju biotske raznovrstnosti je zapisano, da se v Republiki Sloveniji za tradicionalne pasme kokoši šteje tiste pasme, ki so pod neprekinjenim rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj trideset let. Tradicionalne pasme kokoši torej po izvoru ne izhajajo iz Republike Slovenije, so pa v Sloveniji v neprekinjeni reji več kot trideset let in vsa ta leta se na njih izvajajo selekcijska opravila.”

Terčič pojasnjuje, da je Štajerska kokoš edina slovenska avtohtona pasma kokoši in je zelo stara pasma, saj so prvi zapis o njej datira v leto 1352. “V davnih stoletjih je bila razširjena po vseh alpskih deželah od Donave do Jadranskega morja in v Panonsko ravnino. Vendar se kot ožja domovina omenja južni del avstrijske Štajerske in območje med rekama Muro in Savo na slovenskem Štajerskem,” pravi. 

Večkrat so se znašle v krizi

Po njegovih besedah je v preteklosti obstajalo več barvnih tipov štajerske kokoši, in sicer rdeče-rjava, pšenično-rjava in grahasta. Do današnjih dni pa se je v Sloveniji ohranila le jerebičasta štajerska kokoš in v zelo skromnem številu tudi bela štajerska kokoš.

“Skozi zgodovino se je štajerska kokoš večkrat znašla v krizi, a so se na srečo vedno našli posamezniki, predvsem ljubitelji te pasme, ki so jo rešili,” pravi Terčič. Delo na selekciji te pasme je bilo po njegovih podatkih opuščeno v 50-ih letih 20. stoletja. Leto 1960 pa predstavlja v Sloveniji začetek intenzivnega razvoja perutninarstva v smeri farmske reje perutnine, kjer redijo nesnice, ki so križanke različnih pasem. V obdobju 1960 – 1991 se je tako štajerska kokoš ohranila le pri nekaterih ljubiteljih perutnine in na posameznih kmetijah, kjer pa v glavnem niso posvečali velike pozornosti njeni pasemski čistosti. 

štajerska kokoš | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
“Po osamosvojitvi Slovenije so sodelavci Katedre za perutninarstvo Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete začeli iskati ostanke štajerske kokoši po kmetijah in pri ljubiteljih, ter na ta način oblikovali osnovno jato za selekcijsko delo,” opisuje. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko je bila na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni organ, priznana kot rejska organizacija na področju perutninarstva in kot taka je zadolžena za izvajanje rejskih programov za vse pasme kokoši, ki so vključene v rejski program.

V potrjeni rejski program za kokoši lahkega in težkega tipa so tako vključene štiri pasme lahkega (nesnega) tipa in sicer slovenska grahasta kokoš, slovenska rjava kokoš, slovenska srebrna kokoš in štajerska kokoš ter ena pasma težkega (mesnega) tipa z imenom slovenska pozno operjena kokoš.

Selekcijsko delo na pasmah

“Pri selekciji daje priznana rejska organizacija največji poudarek dvema gospodarsko najpomembnejšima lastnostma in sicer prirastom pri pasmi kokoši težkega tipa ter številu znesenih jajc in masi jajc pri pasmah kokoši lahkega tipa,” opisuje Terčič.

Pojasnjuje, da se štajerska kokoš in slovenska pozno operjena kokoš ohranjata kot čisti pasmi oziroma se ju ne križa z drugimi pasmami, medtem ko se preostale tri pasme lahkega tipa križa med seboj, da se dobi tri križanke lahkega tipa. Hibridne nesnice se prodaja pod trgovskim imenom Prelux.

Skladno s potrjenim rejskim programom poteka selekcijsko delo na pasmah lahkega tipa, torej tudi na štajerski kokoši, po naslednjem programu: Priznana rejska organizacija na področju perutninarstva vsako leto obnovi vse jate. To pomeni, da se vsako leto izvali nekaj sto do nekaj tisoč piščancev po vsaki pasmi, ki se jih do par tednov pred pričetkom nesnosti vzreja po standardni tehnologiji v talni reji.

“Na začetku nesnega obdobja se del jarčk vsake pasme preseli v individualne kletke, kjer se opravljajo meritve povezane s prirejo jajc. Iz zbranih podatkov se izračuna selekcijski indeks, ki poleg ocene zunanjosti živali služi kot osnova pri odbiri kokoši za starše naslednje generacije,” navaja Terčič. Selekcijski indeks po njegovih besedah temelji na istočasni selekciji na dve lastnosti hkrati, pri čemer se daje posameznima lastnostma različen pomen.

Proizvodne lastnosti se spremlja v prvem delu nesne sezone. V drugem delu nesnosti se odbrane kokoši pari z odbranimi petelini. Tako so zagotovljeni potomci za naslednjo generacijo.

Njihovo število se povečuje 

Populacija štajerske kokoši se na osnovi podatkov, s katerimi razpolaga Biotehniška fakulteta kot priznana rejska organizacija, z leti postopoma povečuje. “Za to gre zasluga deloma priznani rejski organizaciji, pa tudi gojiteljem, ki se trudijo vzrejati kakovostne živali. Z natančnim podatkom o številčnem stanju štajerske kokoši v Sloveniji ne razpolagamo. Veliko je namreč ljubiteljskih rej, kjer rejci redijo le par kljunov kokoši,” pravi Terčič.

Nekateri ljubitelji te pasme so po njegovih besedah vključeni v društva gojiteljev pasemskih malih živali. Pravi, da je bil leta 2002 ustanovljen tudi Klub gojiteljev štajerskih kokoši.

Dodaja, da obstajajo zanesljivi podatki le za valjenja in prodaje, ki jih izvaja priznana rejska organizacija, ki je tudi največje rejsko središče za to pasmo v Sloveniji. Tako je bilo v letu 2016 v valilnici priznane rejske organizacije skupno izvaljenih 3.424 piščancev štajerske kokoši od katerih jih je okrog 500 uporabila priznana rejska organizacija za vključitev v rejski program, medtem ko je bilo okoli 2.920 en dan starih štajerskih kokoši prodanih strankam po Sloveniji.

“Obstaja ocena, da je v rejah po Sloveniji stalno prisotno okrog 1.700 kljunov štajerske kokoši,” pravi.

Samostojno iskanje hrane

Terčič opisuje, da ima štajerska kokoš veliko sposobnost samostojnega iskanja krme in je izredno prilagojena na naše podnebne pogoje. Ta kokoš znese v farmski reji manj jajc kot na kmečkem dvorišču, zato je primerna zlasti za kmečka dvorišča in ljubiteljske reje z izpusti.

“Glavni proizvod štajerske kokoši je jajce. Ker imajo jajca belo lupino, to jajce ni priljubljeno pri tistih porabnikih jajc, ki dajejo prednost jajcem z rjavo lupino. Posamezni porabniki prisegajo na belo jajčno lupino in ti zelo cenijo jajca štajerske kokoši,” opisuje.

jajca | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Pravi, da so ta jajca v primerjavi z jajci drugih, komercialnih provenienc kokoši, ki so prisotna na slovenskem trgu, tudi nekoliko lažja. V preteklosti pa je bilo po njegovih podatkih cenjeno kopunje meso štajerske kokoši. “Kopun je petelinček, ki smo mu z operativnim posegom odstranili moda in s tem preprečili proizvodnjo moških spolnih hormonov. Glavni namen kastracije je izboljšanje kakovosti in ne količine prirejenega mesa. Za kopuna je značilna velika količina maščob v področju trebušne votline, pod kožo in med mišičnimi vlakni. Prav zaradi večje zamaščenosti je meso kopuna bolj okusno, sočno in mehkejše od mesa nekastriranega petelina,” opisuje. Starost pri kateri kastrirajo petelinčke je močno odvisna od pasme oziroma rejnega stanja živali. 

Na Pedagoško raziskovalnem centru za perutninarstvo Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete kastrirajo petelinčke štajerske kokoši okrog 6. do 7. tedna starosti, ko tehtajo okrog 0,4 kilograma. “Trajanje pitanja kopunov je zakonsko določeno. Če jih redimo v konvencionalnih pogojih reje mora njihova starost ob zakolu znašati najmanj 140 dni, če jih pitamo v ekološki reji morajo biti ob zakolu stari najmanj 150 dni,” pojasnjuje.

V enem od poskusov v pogojih pašne reje so pri starosti 156 dni kopuni slovenske provenience kokoši Prelux-G tehtali 2,9 kilograma in za kilogram prirasta porabili 4,8 kilograma krme medtem, ko so kopuni štajerske kokoši tehtali 2,0 kilograma in za kilogram prirasta porabili 5,6 kilograma krme: “Ta in tudi drugi rezultati poskusov so pokazali, da so za prirejo kopunjega mesa zanimivejše druge, nekoliko težje pasme in variacije kot je jerebičasta štajerska kokoš, vendar tudi ti kopuni so lahko pomemben proizvod.”